»O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te,
poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje
zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo
očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino
materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem
Gospodu.
Amen.«
(Molitev k Božjemu služabniku Antonu Vovku)

Božja previdnost je slovenskim kristjanom v času preizkušnje podarila v nadškofu Antonu Vovku dobrega pastirja in pogumnega pričevalca za vero, je v uvodu knjižice o Božjem služabniku Antonu Vovku leta 2008 zapisal tedanji ljubljanski nadškof metropolit msgr. Alojz Uran.

Anton Vovk se je rodil v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot 100 let prej pesnik France Prešeren. Anton je bil Prešernov pranečak, saj je bila njegova stara mati Marija Vovk (Mina) Francetova sestra. Oče Jožef in mati Marija, rojena Debelak, sta umrla v njegovi rani mladosti. Dva razreda osnovne šole je naredil v Breznici, druge v Kranju, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Leta 1917 je vstopil v malo semenišče v Škofovskih zavodih v Šentvidu, pozneje pa v ljubljansko semenišče; 29. junija leta 1923 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Metliki in v Tržiču, kjer je leta 1928 postal župnik. Leta 1940 je bil imenovan za škofijskega svetnika in ljubljanskega kanonika. Od začetka okupacije je pomagal duhovnikom beguncem. Leta 1944 je postal rektor semenišča.

Anton Vovk je kot generalni vikar junija leta 1945 prevzel vodstvo ljubljanske škofije. 1. decembra 1946 je bil posvečen v škofa in imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa, 17. septembra 1950 je bil imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Od leta 1951 do 1961 je upravljal tudi slovenski del reške in od leta 1951 do 1955 slovenski del tržaško-koprske škofije. Po smrti Rožmana je bil imenovan za ljubljanskega škofa. Papež Janez XXIII. je ljubljansko škofijo 22. decembra leta 1961 povzdignil v nadškofijo in tako je bil Vovk z istim odlokom imenovan za ljubljanskega nadškofa.

Komunistična oblast ga je psihično (nočna zasliševanja) in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z okupatorji in je bil narodno zaveden. Vztrajno si je prizadeval, da bi oblast spoštovala ustavni položaj cerkve ter opustila preganjanje in prizadevanje krivic. Pod vplivom politične propagande so nadškofa 20. januarja 1952 v Novem mestu polili z bencinom in ga zažgali. Preživel je hudo poškodovan, posledice je čutil do konca življenja. 13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo beatifikacijo. S tem je nadškof Vovk dobil naziv Božji služabnik.

Pripravila: AEF

Fotografije