Ponedeljek velikonočne osmine je zaznamovan s potovanjem in oznanjevanjem. O tem priča Božja beseda v Lukovem evangeliju, ki pripoveduje o Jezusovih učencih, ki sta vsa obupana šla iz Jeruzalema v Emavs. Pripoved je zagotovo eden izmed najlepših svetopisemskih odlomkov Nove zaveze. V podobah učencev ni težko odkriti svoje poti, na kateri vsak od nas doživlja življenjsko stisko in pomoč, razočaranje in veselje, temo in svetlobo, osamljenost in prijateljstvo, obup in upanje. Pot v Emavs je postala simbol naše vere.
“Vsak človek v življenju prehodi pot iz Jeruzalema v Emavs, iz veselja v žalost. Učenca sta bila žalostna, po Jezusovi smrti sta se žalostna in potrta vračala v svojo vas z imenom Emavs. Pridružil se jima je skrivnostni mož, katerega besede so ju ohrabrile in otoplile srca. A spoznala sta ge šele po lomljenju kruha, vendar je Jezus izginil izpred njunih oči. Tudi mi moramo odpreti naša srca za Božjo besedo in lomljenje kruha. Gospod vedno prihaja k nam prvi, samo odpreti se mu moramo, sami ne zmoremo ničesar. O tem veselju se moramo pogovarjati in ga deliti. Tudi učenca sta pohitela k prijateljem in pripovedovala o Gospodu. V našem življenju se premalo pogovarjamo in delimo veselje. Deliti moramo to, kar je v nas. V duši in srcu moramo biti mirni, ker je Gospod z nami. Naj ostane spomin na srečanja, ko nas je Gospod opogumil. Tudi mi se moramo vedno znova vračati k daritvi kruha, kjer nas čaka Gospod. Prihajajmo z veseljem k Njemu, ki je pot, resnica in življenje.” Je v pridigi na velikonočni ponedeljek spregovoril p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije