Sv. Ambrož (Ambrozij) je bil škof in cerkveni učitelj, sin cesarskega namestnika. Postal je sodniški namestnik in je upravljal več italijanskih pokrajin. Ko je odhajal v službo, mu je dejal cesarski namestnik: »Pojdi in opravljaj svojo službo bolj kot škof kakor sodnik!«
Ko so v Milanu volili novega škofa, je prišel tudi Ambrož po službeni poti v cerkev, kjer so bile volitve. Kar je zaklical neki deček: »Ambrozij – škof!« In zbrano ljudstvo je soglasno ponovilo za dečkom: »Ambrozij – škof!« Ambrož se je prestrašil, zbežal in se skrival, slednjič pa je le spoznal, da se je v tem razodela Božja volja. Razdelil je svoj denar med reveže in se vdal. Kot škof je odločno nastopal zoper krivoverce, za kar je moral veliko pretrpeti.
Najlepši sad Ambrozijevega truda je bila spreobrnitev sv. Avguština. Sv. Avguštin je sprva občudoval Ambroževe govorniške vrline, a je kasneje ob njegovih besedah našel pot v krščanstvo in ga celo krstil. Ambrož je ljubil liturgijo. Bogoslužne obrede je opravljal pobožno in slovesno. V njegovih molitvah in spisih najdemo izjave, ki razodevajo ponižnost njegovega srca, spoštovanje vseh ljudi, tudi grešnikov. Bil je tudi goreč apostol socialne pravičnosti.
V naših krajih velja sv. Ambrož za zavetnika čebelarjev in svečarjev, čebel in domačih živali. Prepoznamo ga po atributih, ki so: panj, knjiga, pisalno pero, golob, bič in tudi čebelarski klobuk.

Pripravila: Urša Klobučar

Fotografije