Sveto Elizabeto štejemo med pomembne zgodovinske osebnosti, velja pa tudi za eno najvidnejših žensk katoliške Cerkve. Živela je v istem času kot sveti Frančišek Asiški in sveta Klara, ustanovitelja reda manjših bratov in klaris, ter jih posnemala v doslednem uboštvu in predanosti za druge.
Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je rodila leta 1207 na Ogrskem očetu kralju Andreju II. Arpadoviću in materi Gertrudi Andechs-Meranski. Njena mati je izhajala iz plemiške družine, ki je imela obsežno posest na slovenskih tleh s središčem v Kamniku. Komaj štiriletno deklico so jo leta 1211 zaročili s turingijskim mejnim grofom Ludvikom Dobrotljivim in odtlej je živela na gradu Wartburg v Turingiji. Zaradi prezgodnje moževe smrti na križarskem pohodu in nestrinjanju z njegovimi sorodniki o pomoči potrebnim, je svoje tri otroke dala v oskrbo, dediščino pa namenila oskrbi revnih in bolnih. Zapustila je Wartburg ter odšla v Eisenach, kasneje pa v Marburg. Leta 1227 je v Marburgu v Hessnu ustanovila bolnico za najrevnejše in jih v njej sama tudi negovala. Bolnico je poimenovala po svojem velikem vzorniku, svetem Frančišku Asiškem.
Elizabeto je Bog poklical k sebi 17. novembra 1231, staro komaj 24 let. Na njenem grobu so se že dan po pogrebu začeli goditi čudeži, zato jo je papež Gregor IX. leta 1235 razglasil za svetnico.
Atributi svete Elizabete Ogrske so vrtnice, košara s kruhom, vrč z vodo in krona.
Njen zgled naj nas nauči in spodbudi, da bi tudi mi s potrpežljivostjo in z Božjo pomočjo sprejemali uboge današnjega časa. S tem bomo postali Njegove priče. Tega pa ne bomo zmogli drugače kot s tiho povezanostjo z Njim, ki se je za nas popolnoma daroval, da bi tudi mi lahko odkrili in ljubili uboštvo kot najgloblji vir miru in veselja.
Pripravila: Urša Klobučar