2. maja 1999 je med slovesno sveto mašo na Trgu sv. Petra v Rimu, papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega kapucinskega redovnika, p. Pija iz Pietrelcine in dejal: »Življenje tega ponižnega Frančiškovega sina ni bilo nič drugega kot nenehna vaja v veri, ki jo je krepilo upanje v združenje s Kristusom v nebesih.«
Njegova vera in upanje sta se uresničevala v ljubezni, s katero je sprejemal ljudi kot zdravnik duš – spovednik, pomagal pa je lajšati tudi telesne bolezni, ko je v kraju San Giovanni Rotondo ustanovil najsodobnejšo bolnišnico.
Rodil se je 25. maja 1887 v kraju Pietrelcina, blizu Beneventa v Italiji, kot četrti od sedmih otrok v zelo revni družini. Ko je 6. januarja leta 1903 stopil h kapucinom ga je spremljala misel: »Kje bi ti mogel bolje služiti, o Gospod, če ne v samostanu in pod zastavo Asiškega Ubožca …? Po dveh tednih je prejel redovno obleko in novo ime Pij (frate Pio da Pietrelcina). Po redovni pripravi in po teološkem študiju je leta 1910 prejel mašniško posvečenje.
Leta 1916 so ga predstojniki zaradi slabega zdravja poslali v samostan San Giovanni Rotondo, nedaleč od jadranske obale, kjer je 20. septembra 1920 v mističnem zamaknjenju prejel »stigme«, znamenja Kristusovih ran, na rokah, na nogah in na prsih. Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice. P. Pij je ubogal. Prav tako je v duhu pokorščine ubogal, ko je sprejel ukaz iz Rima, da ne sme maševati javno, temveč le v samostanski kapeli. Hoteli so ga zavarovati pred množicami ljudi, ki so se od blizu in daleč zgrinjali v San Giovanni Rotondo. Z Jezusovimi ranami zaznamovani pater je bil velika žrtev obtožb in sumničenj, obrekovanja in preganjanja, a je vse to polagal v prebodeno Jezusovo srce za ljudi, ki so v vrstah čakali pred njegovo spovednico, da bi prejeli odvezo za vse spovedane in obžalovane grehe. Ko je k p. Piju poromal milanski nadškof in kardinal Montini, poznejši papež Pavel VI. in bil pri njegovi maši, je zapisal: »Ena maša patra Pija za mnoge pomeni veliko več kot deset dni misijona.«
»Verniki, ki so bili navzoči pri maši p. Pija, ne bodo nikoli pozabili njegovega izraza neizrekljivega trpljenja in zanosne prevzetosti. Vsi so bili udeleženi pri njegovem globokem doživljanju Jezusove žrtve. Najpomembnejši mistični pojavi, kakor denimo dejanski dotiki, solze, zlitje src in drugi, so se p. Piju dogajali, medtem ko je maševal.« je zapisal Gerardo Di Flumeri.
P. Pij je že leta 1926 zapisal: »V tukajšnji cerkvi poznam samo oltar in spovednico.« Dolga desetletja je bil v spovednici cela jutra. Zadnja leta pa je od šestih do devetih dopoldne spovedoval ženske, od pol treh do pol petih popoldne pa moške. Imel je dar, da je bral v dušah. Zadostovalo je le nekaj minut, da je spovedanec ob patrovih besedah bolje razumel, kaj naj stori, da bo pravi kristjan.
V tem izjemnem svetem letu Božjega usmiljenja se spomnimo, da je p. Pij večino svojega časa in svoje najboljše moči posvetil službi spovedovanja. Popolnoma se je izročil temu rešilnemu apostolskemu delu za blagor in rešitev duš. K njegovi spovednici so se zgrinjali številni ljudje in se dan za dnem od jutra do večera neprenehoma zbirali okrog njega. Zakaj je p. Pij toliko spovedoval? Spovedoval je zato, da bi grešnikom posredoval posvečujočo milost ter jih tako spravil z Bogom, ali kakor je pisal p. Benedettu, da bi »svoje brate rešil iz satanovih pasti.« Spovedoval pa je tudi zato, da bi duše obogatil s posvečujočo milostjo ter jih vodil na poti k svetosti. L’Osservatore Romano je zapisal: »Njegova spovednica je bila sodnija usmiljenja in nepopustljivosti. Tudi tisti, ki so morali oditi iz spovednice brez njegove odveze, so se večinoma hoteli spet vrniti, najti duševni mir in razumevanje, ker se je pri njih začelo novo obdobje duhovnega življenja.« Zaradi neutrudnega apostolskega delovanja pri podeljevanju zakramenta pokore so p. Pija upravičeno imenovali »Mučenec spovedi«.
Kje je črpal moč? Rožnemu vencu je p. Pij pri svojih molitvah dajal prednost, rožni venec Matere Božje je imel vedno v rokah. P. Pij je rekel: »Ljubite Božjo Mater. Molite rožni venec. Naj blagoslovljena Božja Mati kot vzvišena gospodarica zavlada v vaših srcih.«
Kako je zmogel? To skrivnost je odkril z besedami: »Ljubim križ, samo križ, ljubim ga zato, ker ga zmerom vidim na Jezusovi rami!«
Ni bil le človek upanja in popolnega zaupanja v Boga, ampak je prenašal te kreposti tudi v duše z besedami in z zgledom.
Njegovo nadvse blagoslovljeno zemeljsko poslanstvo se je zdelo, da se izteka 20. septembra 1968, prav na 50. letnico vtisnjenja Jezusovih ran. H Gospodu je odšel 23. septembra 1968. V svetišču Matere milosti v San Giovanni Rotondo, kjer počiva njegovo nestrohnjeno telo, se nenehno vrstijo molitvene skupine in se zgrinjajo množice romarjev iz Italije in vsega sveta. Za svetnika je bil razglašen 16. junija 2002.
Njegov god obhajamo 23. septembra. V tem svetem letu usmiljenja se lahko zatekamo k svetemu patru Piju z molitvijo:
»O Bog, ki si svetemu p. Piju, duhovniku, naklonil milost, da je bil na čudežen način deležen trpljenja tvojega Sina, podeli nam po njegovi priprošnji, da se po Jezusovi smrti preoblikujemo ter tako dosežemo slavo vstajenja. Po Kristusu našem Gospodu. Amen.«

Tekst: dr. p. Leopold Grčar
Pripravila: AEF

Fotografije