Pripoved je zagotovo eden izmed najlepših svetopisemskih odlomkov Nove zaveze. V podobah učencev ni težko odkriti svoje poti, na kateri vsak od nas doživlja življenjsko stisko in pomoč, razočaranje in veselje, temo in svetlobo, osamljenost in prijateljstvo, obup in upanje.

V brezjanski baziliki je sveto mašo ob pol dvanajstih daroval p. Tadej Inglič, ob njem je somaševal p. Ciril A. Božič, ki službuje v Avstraliji, v Melbournu.
P. Tadej je v nagovoru vernikom povzel Božjo besedo, oznanjeno v evangeljskem odlomku o potovanju učencev v Emavs. Drug drugemu sta pripovedovala, kaj sta pričakovala od Jezusa in kaj bosta naredila sedaj, ko je njuno upanje z Jezusovo smrtjo umrlo. Na poti se jima je pridružil od mrtvih vstali Kristus. Ne spoznata ga. Povesta mu svojo bolečino. Ne moreta sprejeti skrivnosti Jezusovega križa, trpljenja in strašne smrti. Poznata sveto pismo, a na življenje ne gledata v njegovi luči. Jezus jima s svojo besedo odpira oči in srce, da bi doumela smisel Jezusovega življenja, trpljenja in smrti. A spoznata ga šele pri lomljenju kruha in takrat ju Jezus zapusti.

Velikokrat tudi mi podobni učencema; v podobah učencev ni težko odkriti svoje poti, na kateri vsak od nas doživlja življenjsko stisko in pomoč, razočaranje in veselje, temo in svetlobo, osamljenost in prijateljstvo, obup in upanje. A doživetje emavških učencev je že več kot 2000 let navdih, ki nam lahko da nove spodbude. Žalost in slaba volja ob neuresničenih ciljih in željah nas ob sledenju Jezusovi besedi vodi k spreobrnjenju in rasti. Ko uvidimo Jezusovo prisotnost, ko začutimo njegovo pomoč, takrat za nas nastopi prava velika noč.

Pripravila: AEF

Fotografije