Sveto Elizabeto štejemo med pomembne zgodovinske osebnosti, velja pa tudi za eno najvidnejših žensk katoliške Cerkve. S svojim življenjem in delom je zapustila velik pečat v zgodovini številnih dežel: Ogrske, Turingije, Hessna, Bavarske ter nenazadnje tudi naših krajev. Nekateri teologi jo imenujejo tudi »svetnica pravičnosti«. Živela je v istem času kot sveti Frančišek Asiški in sveta Klara, ustanovitelja reda manjših bratov in klaris, ter jih posnemala v doslednem uboštvu in predanosti za druge. Njeno življenje prepletajo legende, ki so odraz čaščenja, občudovanja in ljudske domišljije, obenem pa opozarjajo na pomembne vidike njene osebnosti. Dejstvo, da je le nekaj let po smrti bila proglašena za svetnico, dokazuje relevantnost njenega delovanja.
Elizabeta se je rodila leta 1207 (najverjetneje na gradu Sàrospatak na severnem Ogrskem) kot tretji otrok ogrskega kralja Andreja II. in matere Gertrude, članice bavarske rodbine Andeško-Meranskih. V skladu z običaji srednjeveške družbe in v kontekstu političnih namenov njenega očeta, so štiriletno Elizabeto zaročili s sinom turingijskega deželnega kneza in jo poslali na deželni dvor v Turingijo. Ko je bila stara 13 let so jo zaročili z Ludvikom IV. Turingijskim. Ker sta Ludvik in Elizabeta rasla skupaj, se je med njima izoblikoval pristen odnos spoštovanja ter ljubezni. Ludvik je z velikim spoštovanjem upošteval nasvete svoje soproge, jo podpiral v njenem karitativnem delu in ji vseskozi stal ob strani, ker je verjel, da delitev bogastva med revne prinaša zahvalo v večnosti.
V šestih letih zakona je Elizabeta podarila življenje trem otrokom, Herman II. (kasneje deželni grof, rojen 1222), Sofija (kasneje grofica Brabanta, rojena 1224) in Gertruda (rojena 1227), ki je bila že v otroštvu izročena samostanu Altenberg, kjer je kasneje tudi postala priorica.
Leta 1224 so v Turingijo prispeli frančiškani in Elizabeta je začela ne samo spoznavati ideale svetega Frančiška, ampak je tudi živela po njih. Leta 1224 je Elizabeta vstopila v red spokornikov sv. Frančiška.
V kratkih šestih letih zakona z Ludvikom IV. je Elizabeta vso svojo pozornost in ljubezen posvečala družini in najrevnejšim v družbi. Skrbela je za vse pomoči potrebne. Pred vsemi napadi plemstva, ki jim je bila izpostavljena zaradi svojega dvoru popolnoma neprimernega obnašanja, jo je branil njen mož Ludvik IV. Ravno njegova podpora in naklonjenost sta zaznamovala Elizabetino življenje tudi po njegovi smrti. Elizabetino življenje se je drastično spremenilo 11. septembra 1227, ko je Ludvik IV. na poti na šesto križarsko vojno zbolel in umrl v Otrantu v Italiji, star le 26 let. Rojstva zadnjega otroka, Gertrude, Ludvik ni več doživel. Njegove posmrtne ostanke so pokopali leta v prvi polovici 1228.
Po Ludvikovi smrti je oblast v Turingiji prevzel njegov brat Henrik Raspe. Najstarejši Elizabetin otrok, Herman II. (rojen 1222) je bil namreč še mladoleten.
Ko je Ludvik IV. umrl, je bila Elizabeta, ki je ostala brez sleherne obrambe, kaznovana za svoje obnašanje, neprimerno deželnemu dvoru. Na veliki petek, 24. marca 1228, se je Elizabeta v Frančiškanski cerkvi v Eisenachu odrekla vsemu svetnemu razkošju in njeni lastni volji. Kot zunanje znamenje je sprejela sivo spokorniško obleko; kot sestra v svetu je želela biti blizu in enaka najnižjim. To jo je ubranilo pred ponovno poroko, ki so jo številni načrtovali zanjo. Uboga vdova je novo področje aktivnosti našla v celostnem odrekanju za uboge in pomembnem karitativnem delu.
Elizabeta je umrla 17. novembra 1231, le tri leta po ustanovitvi hospitala, izčrpana od skrbi in sočutja za druge. Dva dni pozneje, 19. novembra, so jo pokopali v bolnišnici sv. Frančiška v Marburgu. Grob Elizabete je postal množično obiskano romarsko središče in kmalu po njeni smrti naj bi se na njenem grobu že dogodili številni čudeži, posebej čudeži ozdravljenja.
Zagotovo se premalo zavedamo, da imamo v Sloveniji najstarejšo cerkev na svetu, posvečeno tej izjemni svetnici. Cerkev na čast Sveti Elizabeti je posvetil njej stric Bertold Andeški, ki je bil v tem času oglejski patriarh. Bil je posebno velik častilec njenega spomina in eden izmed tistih, ki so se posebej prizadevali za njeno beatifikacijo. Cerkev v Slovenj Gradcu je posvetil 20 let po Elizabetini smrti, 30. aprila 1251. Elizabetino grobno cerkev v Marburgu so posvetili 1. maja 1283.
Sveta Elizabeta je ženski lik, ki najbolj pristno uteleša Frančiškovega spokornega duha. Sveta Elizabeta se je s svojo karitativno dejavnostjo zavzemala za vse ljudi, potrebne pomoči. Izgnana zaradi svojih nazorov in dejanj je vzpostavila temelj, na podlagi katerega se je dobrodelnost razširila med številne narode. Posledica tega je tudi dejstvo, da v različnih deželah najdemo različna poimenovanja Elizabete: sv. Elizabeta Ogrska, sv. Elizabeta Turingijska,… Dejstvo ostaja, da je Elizabeta s svojim življenjem vzpostavila most med številnimi deželami in jo zaradi tega smemo imenovati sveta Elizabeta, evropska svetnica.
Pripravila: Andreja Eržen Firšt