Novice
16. oktober 2016
Danes goduje sveta Hedvika Sveta Hedvika (1174-1243) je po rodbini svojega očeta, Bertolda IV. Andeškega, tesno povezana z našimi kraji; grofje Andeški so imeli na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem številne posesti.

Rodbina grofov Andeških, iz katere izhaja sv. Hedvika, je igrala pomembno vlogo v zgodovini 12. in 13. stoletja. Andeški so imeli številna posestva na Koroškem, Kranjskem in Spodnjem Štajerskem. Glavni andeški postojanki na slovenskih tleh sta bili Kamnik in Slovenj Gradec.

Višek moči je rodbina dosegla za časa Hedvikinega očeta, grofa Bertolda IV. Njegova žena Agnes je bila iz plemiške rodbine. Osem otrok sta skrbno in krščansko vzgajala. Najstarejši sin, Bertold, je postal oglejski patriarh, Ekbert, bamberški škof, hči Agnes je postala žena francoskega kralja Filipa Avgusta, Gertruda se je poročila z ogrskim kraljem Andrejem in iz tega zakona se je rodila sveta Elizabeta Ogrska.

Hedviki je bilo pet let, ko sta jo oče in mati z rodnega gradu Andechs na Bavarskem pripeljala v samostan benediktink v Kitzigen, da bi dobila tedanjemu času ustrezno vzgojo in izobrazbo bodoče kneginje. Mala Hedvika je lepo napredovala v znanju, predvsem pa v duhovnem življenju in prav rada bi ostala v samostanu kot redovnica. Toda, ko ji je bilo komaj dvanajst let, so jo prišli snubit odposlanci osemnajstletnega šlezijskega vojvode Henrika I. Na željo staršev je Hedvika ponudbo sprejela ter odšla v Šlezijo.

O njenih prvih letih življenja v zanjo tuji deželi vemo le to, da je svojega soproga “kot krepostnega in ljudstvu koristnega moža v Bogu ljubila” in rodila sedem otrok. Kot kneginja Šlezije in Poljske je Hedvika spoznavala svojo deželo, jo vzljubila, med njenimi prebivalci razvila široko dejavnost krščanske ljubezni.

Vojvodinja Hedvika je že zgodaj spoznala, kako potrebne bi bile deželi ustanove, ki bi pomagale širiti omiko in poglabljati versko življenje: samostani, predvsem ženski. Pridobila je moža, da je ustanovil samostan cistercijank v Trebnici pri Wroclawu, ki je v mnogih pogledih postal njen drugi dom. Vendar nikoli ni ostala tam kot redovnica, ker je čutila, da kot vojvodinja lažje izpolnjuje svojo nalogo dobrodelnosti.

Zadnja leta so se nanjo zgrnile hude preskušnje. Najprej ji je po kratki bolezni nepričakovano umrl mož. Posebno jo je prizadela smrt sina Henrika, ki je prevzel očetovo dediščino. Leta 1241 je padel v boju z Mongoli, ki so pridrli na Poljsko in v Šlezijo. Veliko žalostnega se je dogajalo v bližnjem sorodstvu. Hedvika je samo sebe in deželo zaupala le še božjemu varstvu. Umaknila se je v trebniški samostan, vendar ni naredila redovnih zaobljub, da je svobodneje delila miloščino. V samostanu je umrla 15. oktobra leta 1243. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, za svetnico je bila razglašena leta 1267, od leta 1929 se njen god obhaja 16. oktobra.

Pripravila: AEF

Fotografije