Koncilski očetje zbrani na 2. vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru (1962–1965) so v Odloku o ekumenizmu zapisali: »Pospeševati obnovitev edinosti med vsemi kristjani, to je eden izmed glavnih ciljev koncila. Kristus Gospod je namreč ustanovil eno in edino Cerkev … Razdeljenost čisto gotovo nasprotuje Kristusovi volji, je svetu v pohujšanje in v škodo najsvetejši stvari, namreč oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu« (E 1).
Koncil je posebej izpostavil pomen »duhovnega ekumenizma«, ki vključuje »spreobrnjenje srca in svetost življenja skupaj z zasebnimi in javnimi molitvami za edinost kristjanov«. Duhovni ekumenizem je »duša vsega ekumenskega gibanja«.
Ko se torej leto za letom v molitveni osmini zbiramo k maši in molitvam, izpolnjujemo željo celotne Cerkve. Srečujemo se tudi z verniki in predstavniki drugih Cerkva, saj je »dovoljeno in celo zaželeno, da se katoličani združujejo k molitvi« skupaj z njimi (E 8).

O pomenu ekumenizma je v nagovoru vernikom pri romarski deseti maši spregovoril tudi rektor brezjanske bazilike, p. Robert Bahčič: “Jezusovo potovanje skozi tujo, njemu neprijazno pokrajino, lahko primerjamo s stališči o odnosih med različnimi cerkvami v zgodovini. Evangelist Janez (Jn 4 1-42) zapiše, da kristjani niso hoteli stika s Samarijani. Jezus je šel preko tedanjih predsodkov in se pogovarjal s Samarijanko. Pogovor med njima je njej spremenil življenje.” Med drugim je p. Robert opozoril na pomen 2. vatikanskega koncila, ki je spodbujal edinost med vsemi kristjani. Po 2. vatikanskem koncilu smo tudi mi začeli s komunikacijo, cerkve so postale kraj srečanja, skupne molitve za edinost in spravo (pravoslavna, evangeličanska, binkoštna cerkev).
“ Tudi mi moramo prepustiti Bogu, kako bo uresničil edinost, moliti za edinost, kot si jo želi Kristus. Edinost v različnosti. Odkrivati in spoštovati moramo, kar je sveto tudi drugim. Molitev za edinost je pridruženje Jezusovi molitvi v dvorani zadnje večerje. Ne molimo sami, ampak glas pridružimo božjemu sinu. Jezus je molil, da bi vsi njegovi učenci bili eno”, je v pridigi zaključil p. Robert Bahčič.

Janez 4, 39-42

Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«

Pripravila: AEF

Fotografije