Nežin oče Otokar I. je iz političnih razlogov komaj triletno hči obljubil za nevesto enajstletnemu Boleslavu, sinu šlezijskega vojvode. V tem času je Neža preživela tri leta v cistercijanskem samostana; to je bil čas, ki je bil odločilnega pomena za njeno nadaljnje življenje.
Ker se je njen zaročenec ponesrečil, je bil šestletna Neža prosta. Ko se je vrnila v Prago, jo je oče želel zaročiti s Henrikom, sinom cesarja Friderika II. Nežo to ni veselilo, niti nagovarjalo. Očeta je prosila, da bi odšla v samostan, a oče njene prošnje ni upošteval. Po očetovi smrti in s posredovanjem papeža Gregorja IX. ji je uspelo, da je kraljevo oblačilo kmalu zamenjala z redovnim. Klara Asiška je v samostan v Pragi, ki ga je ustanovila Neža, poslala pet svojih sester.
Jadviga Poljska, ki je Nežo vzgajala v otroški dobi, ji je odprla oči in srce za neznosne krivice, ki so se tedaj dogajale. Leta 1234 je Neža na ukaz papeža Gregorja IX. prevzela vodenje samostana v Pragi. Okrog cerkve sv. Jakoba so kmalu nastale bolnišnice, sirotišnice in zavetišča za reveže. Število sester je tako naraslo, da so se kmalu razširile tudi na Poljsko.
Nežino vodilo je bilo, da smo v Kristusu vsi bratje in sestre ter da moramo vsi skrbeti drug za drugega. Neža je umrla v 77 letu starosti, in sicer 2. marca 1282. Pokopali so jo v cerkvi sv. Jakoba v Pragi. Papež Pij IX. je leta 1874 dal dovoljenje, da jo smejo lastiti kot blaženo, kajti njeno češčenje med ljudmi je bilo vedno živo in ni nikoli prenehalo.
12. novembra 1989 jo je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico.

Sveta Neža Praška tako ob sveti Elizabeti Ogrski in sveti Klari Asiški spada med pomembnejše žene visokega srednjega veka. Vse tri so bile med seboj tesno povezane; Neža in Elizabeta ste bili v krvnem sorodstvu, Neža in Klara pa redovni sestri. Kot dokaz njune povezanosti so se ohranila pisma, ki sta si jih v letih 1234-1253 izmenjali sveta Neža in sveta Klara. Klarina pisma Neži so nasveti in spodbude, ki jih piše Neži in iz katerih odkrivamo globoko kontemplativno dušo obeh svetnic.

Odlomek iz Prvega pisma svete Klare Neži Praški:
“Zares velika in hvale vredna zamenjava:
zapustiti zemeljske dobrine zaradi nebeških;
pridobiti si nebesa namesto zemlje;
za eno samo stvar prejeti stokratno
in imeti v posesti blaženo večno življenje.

Zato vašo prevzvišenost in svetost, kolikor morem v Kristusovi ljubezni, ponižno prosim, da utrdite in osrčite v njegovi sveti službi, napredujoč od dobrega k boljšemu, od ene kreposti do druge, da bi vam On, kateremu služite z vsem hrepenenjem svojega srca, naklonil zaželeno nagrado.”
(iz knjižice Rožni venec s Frančiškom Asiškim in Klaro Asiško, ki smo jo izdali v Založbi Romar, februarja 2015)

Pripravila: Andreja Eržen Firšt

Fotografije