Obhajamo prvo postno nedeljo. To je sveti čas, priložnost, da znova vzpostavimo ali utrdimo vezi med Bogom in človekom, s katerim bivamo. Nikoli nismo tako dobri, da ne bi mogli biti še boljši. Če bomo delali dobro sebi in drugim, si bomo tako zagotovili uživanje večne sreče, smo slišali v uvodu v sveto mašo.

P. Tomaž Menart je v pridigi dejal, da je človek bolj nagnjen k slabemu kot dobremu, zato ga Bog vedno spremlja in trka na njegovo vest, da bi spoznal, kje je prava pot in kaj je prava sreča. A se človek velikokrat ne odloči za Božji klic. Tako je Bog po Noetu klical ljudi, pa se ti niso menili zanj. Ko je gradil ladjo, so se mu smejali. On pa je ponovno klical, naj se spokorijo. Ljudje ga niso jemali resno. In tudi ko je začelo deževati, so mislili, da bo ponehalo. Vendar ni. Vse je potonilo, le kar je bilo na ladji je bilo rešeno. Tako tudi danes Bog daje vsakemu človeku polno klicev in povabil. Vse življenje nam jih pošilja in nas vabi k sprobrnitvi.

Današnji evangelij nam sporoča, kako se je Jezus ob začetku javnega delovanja pripravljal v samoti in ga je preizkušal hudič. Hotel ga je odvrniti od njegove odrešenjske poti. Sveti Avguštin pravi, da je bil potreben Jezusov zgled, kako naj ravnamo v skušnjavi, da ne nasedemo hudičevemu duhu.

Hudobni duh na razne načine odvrača človeka od resnice in od poti k resnici. Zato je postni čas – sveti čas – da obnovimo zavezo z Bogom in s človekom, s katerim živimo. Potrebno je tudi odtegovanje od hrane, pijače, včeraj smo na Romanju alkoholikov slišali, koliko hudega povzroči vdajanje alkoholu in drugim razvadam.

Pomembno je, da se varujemo greha. Če zapremo oči in se postavimo pred duhovno ogledalo, se lahko vprašamo o svoji molitvi. Ali bi tudi mi odgovorili: za to nimam časa? Ali beremo duhovne knjige? Si prizadevamo za dobro in se varujemo hudega. Je v nas navdušenje nad evangelijem? Tudi pri Božji besedi velja, da tisto, česar dovolj ne poznaš, ne moreš dovolj ljubiti.

Če bi se v duhovnem ogledalu ogledovali še nekaj časa in se podrobno izprašali, bi našli še marsikaj. Vsega ne moremo popraviti, nekaj pa prav gotovo. Izberimo si nekaj, morda tisto, kar nas najbolj oddaljuje od Boga in od bližnjega. Kdor bo to spodbudo vzel zares, bo začutil lepoto evangeljskega nauka.

Naj nas Jezus s svojim blagoslovom in Božja Mati Marija spremljata na naši postni poti, smo prosili pri sveti daritvi.

(P. Grimani)