1207. leta rojena Elizabeta Ogrska, je bila od malega vzgojena v krščanskem duhu, kar se je kazalo tudi v tem, da je že kot otrok rada pomagala tisti, ki niso imeli nič. Starša, Andrej II. Ogrski in Gertruda Andeška (iz rodbine Andeških, ki je pomembno vplivala na slovensko srednjeveško zgodovino), sta jo kot štiriletnico poslala na dvor v Turingijo, kjer se je 1221 poročila z Ludvikom IV. Zaradi prezgodnje moževe smrti na križarskem pohodu in nestrinjanju z njegovimi sorodniki o pomoči potrebnim, je svoje tri otroke dala v oskrbo, dediščino pa namenila oskrbi revnih in bolnih. Leta 1227 je v Marburgu v Hessnu ustanovila bolnico za najrevnejše in jih v njej sama tudi negovala. Bolnico je poimenovala po svojem velikem vzorniku, svetem Frančišku. Na veliki petek 1228 je Elizabeta svoje življenjsko poslanstvo nadgradila tudi z vstopom med tretjerednice.

Elizabeta Ogrska je umrla na današnji dan leta 1231. Že leto po njeni smrti so se na njenem grobu začeli dogajati čudeži, zato jo je papež Gregor IX. leta 1235 razglasil za svetnico. Njen stric Bertold, oglejski patriarh, je 1251. leta v Slovenj Gradcu posvetil prvo cerkev sv. Elizabeti.
Njen spovednik in avtor prvega Elizabetinega življenjepisa, Konrad iz Marburga, je o njej zapisal: »Kljub njenim številnim delom usmiljenja, Bog mi je priča, sem redko videl ženo, ki bi bolj gojila molitveno življenje; nekateri redovniki so često videli, kako ji je čudovito žarel obraz, ko je prišla na skrivnem molit, in kakor da so ji sončni žarki prihajali iz oči. Pred smrtjo sem jo spovedal in, ko sem jo vprašal, kaj bo z njenim imetjem in obleko, je odgovorila, da je že vse, kar so mislili, da ima, last revežev.« (vir: Čuk, Svetnik za vsak dan, str. 221)

Atributi svete Elizabete Ogrske so vrtnice, košara s kruhom, vrč z vodo in krona.

Pripravila: NK

Fotografije