Terezija je bila vzorno vzgojena v krščanskem duhu, rada je molila rožni venec, ki je bil njeni verni materi najljubša molitev. Mama ji je umrla že kot najstnici. V žalosti je že takrat Terezija prosila Marijo naj ji bo mati. Čas po materini smrti je bil za najstniško Terezijo težak, hkrati pa je imela nanjo v tem času velik vpliv sorodnica, vrstnica, pod vplivom katere Terezija ob svoji lepoti in lepih oblačilih postane spogledljivka. Zato se je Terezijin oče odločil, da jo pri šestnajstih letih pošlje v samostan k sestram avguštinkam v Ávili, v katerem so vzgajali dekleta iz plemiških družin. Terezija, ki je v samostanu ostala dve leti, se je v tem samotnem in drugačnem svetu dobro počutila, v tem času pa je v sebi tudi zaslišala klic po redovniškem življenju. To je tudi botrovalo njeni odločitvi, da vstopi v karmel Učlovečenja v Ávili, čemur pa je oče nasprotoval. Zato je Terezija pri dvajsetih skrivaj pobegnila od doma, dve leti kasneje pa tudi naredila slovesne redovne zaobljube. Kmalu po prejemu redovnih zaobljub je hudo zbolela in kasneje na priprošnjo sv. Jožefu ozdravela.
Novo obdobje v Terezijinem redovnem življenju nastopi v postnem času 1554. leta, ko ob branju Izpovedi sv. Avguština spreobrne in sprevidi, da je potrebno živeti prvotna karmeličanska pravila v vsej njihovi strogosti. Ta svoja prepričanja prvič uveljavi v samostanu sv. Jožefa v Ávili, ki ga ustanovi leta 1562. Do svoje smrti leta 1582 je z dovoljenjem generalnega karmeličanskega reda v Španiji ustanovila šestnajst samostanov. S sv. Janezom od Križa in z dovoljenjem vodstva karmeličanskega reda je Terezija ustanovila tudi dva samostana bosonogih karmeličank.
Terezija, ki velja tudi za mistikinjo, o svojih doživetjih, ob katerih se je velikokrat umaknila, poroča odkritosrčno in resnicoljubno. Mistični pojavi (levitacije, nestrohnjeno telo, prebadanje srca s puščico ljubezni s strani serafina …) so jo okrepili v veri. Terezija svojo vero z upoštevanjem evangelija ponotranjila in jo nadgradila. Življenje v času tridentinskega koncila po koncu protestantskega razkola doda k njenemu razmišljanju moralno in disciplinsko noto preko katerih naj človek pride do polnega življenja. Terezija se je v svojem življenju posvečala tudi pisanju. Med njenimi najpomembnejšimi deli so Lastni življenjepis, Pot popolnosti, Notranji grad in Ustanavljanje samostanov.
Delo in življenje Terezije je mnoge navduševalo, nekateri pa so njenemu mišljenju in delu nasprotovali. Kljub kritikam Terezija ni odnehala in je svojo življenjsko nalogo izpolnjevala do smrti 4. oktobra 1582. Ker je bil naslednji dan uveden gregorijanski koledar, njen god obhajamo 15. oktobra.
Leta 1614 jo je papež Pavel V. razglasil za blaženo, osem let kasneje pa jo papež Gregor XV. razglasil za svetnico. Leta 1970 jo kot prvo žensko za cerkveno učiteljico razglasil papež Pavel VI.
Sv. Terezija je zavetnica Španije, rojstnega mesta Avila, mest Alba de Tormes in Neapelj ter vseh karmeličanskih skupnosti. Za zavetnico so jo vzeli španski pisatelji, k njej se moli ob duhovnih stiskah in se jo prosi za pomoč proti srčnim boleznim in glavobolu. Sv. Terezijo prepoznamo po karmeličanska oblačilih, rjavem habitu, belem plašču, črnem pajčolanu, knjigi, biču, trnih, puščici, pisalnem peresu in serafu.
Pripravila: NK
Fotografije
