Novice
05. marec 2013
"Samo Ratzinger ne!" (Moje misli ob odstopu papeža Benedikta XVI.)

»Samo Ratzinger ne!«

To je stavek, ki ga je bilo mogoče prebirati med vrsticah ali kar v vrsticah v času od smrti Janeza Pavla II. pa do izvolitve novega papeža, Benedikta XVI. Ko so nas strašili s tem, da je vsakdo boljši kakor »veliki inkvizitor«, prefekt kongregacije za nauk vere, siva eminenca Vatikana in vse Cerkve, kardinal Joseph Ratzinger.

A se je zgodilo. Dobili smo papeža Benedikta XVI. In z njim »preprostega in ponižnega« delavca v Gospodovem vinogradu, kakor je sam rekel na balkonu, kamor so ga pripeljali, ko je prvič stopil v rdeče čevlje in oblekel belo tuniko. Tuniko, ki je čista kot Jezusovo poveličanje in bela kot Marijina ponižnost. Pa mu nismo verjeli. Zdelo se je kot okrasek. In danes? Danes bi mu radi verjeli, danes bi radi, da bi spet stopil na tisti balkon in spet izrekel besede, da po velikem papežu Janezu Pavlu II. prihaja ubog delavec v Božji vinograd. Če bi spet stopil med nas in nas tako nagovoril, bi mu verjeli in morda ne bi zamudili toliko izmed njegovih odločitev, besed in dejanj. In leta vere.

In danes je med nami. Že upokojeni, papež emeritus, ponižen in majhen; zaupa v svojo molitev in v njej išče svoje pastirstvo. In če česa ni, ni moči in poviševanja, je samo vera; duhovnost, Bog. Ko je pred nekaj ponedeljki odstopil, mu spet nismo verjeli. Iskali smo razlog za tem dejanjem. Nekaj, kar je omejilo njegovo svobodo. Neko prisilo, ki ga je privedla do tega. Krivdo. Ko bi se vsaj spomnili na to, kako smo govorili o tem, da je on človek moči, človek, ki kaže nase. Kje je danes ta moč, kje je ta prisila in oblast? Zakaj ga danes nočemo videti kot nekoga, ki priznava svojo nemoč in jo je vedno priznaval? Danes kaže na Kristusa, h kateremu se je vedno zatekal.

Toda kljub temu, da verjamem, da je odstop papeža Benedikta XVI. premišljeno dejenje in izraz popolne svobode, pa še vseeno skeli, ko berem evangeljski stavek: »Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk« (Jn 10,12). To odpira veliko vprašanj, dvomov in negotovosti. Se je papež Benedikt ustrašil volkov, križa? Človek, ki premišljuje, se ne more izogniti črnim mislim v sodobnem, na pomenske kose razbitem svetu. Zopet se moramo varovati misli, ki se želijo vsak trenutek prilagoditi trenutnemu počutju in prirediti miselnost svojim lastnim trenutnim potrebam. Zato je Jezusov stavek o najemnikih misel za spraševanje vesti vsakega vernika in tudi zaslužnemu papežu je bila. A temu stavku je potrebno dodati vsaj še: »ne bom vas zapustil sirot …« (Jn 14,18) da bi lahko prav razumeli odstop papeža Benedikta. Razloge za tako dejanje je mogoče najti edinole v izjemno premišljeni veri, ki temelji na zavesti, da papež ni Kristus, ampak je Kristusov, ta razlika pa je razumljiva samo v luči globoke vere, pripravljenosti na darovanje za Boga in Cerkev ter z globokim premišljevanjem in razumevanjem znamenj in pomenov sodobnega časa.

Če je razlog zdravje … tukaj nekaj ne drži. Še pred nekaj leti je blaženi papež Janez Pavel II. tako rekoč umiral pred našimi očimi. Njegovo umiranje se je dogajalo v javnosti, na odru sveta. In nebogljeni človek, ki se nam je smilil, je do zadnjega združeval, a zdržal. Kljub svoji popolni nemoči je blaženi tako rekoč telesno propadal, a to se nam ni zdelo nič slabega, saj smo rekli: papeška služba ni toliko vodstvena, kakor je očetovska; papež ni noben predsednik, ki bi imel moč v tem, da bi bliskovito ukazoval. Papež je oče. In oče lahko umira pred našimi očmi. Je zgled, je živa pridiga. In naš blaženi je tako rekoč s Kristusom trpel na križu. In zakaj Benedikt XVI. ni mogel? Zakaj bi? Tako, kot ni bilo vztrajanje blaženega “trma”, tako ni odstop sedanjega papeža obup. Odstop papeža Benedikta XVI. vztrajnosti bl. Janeza Pavla II. ne zavrača, ampak ga pojasnjuje, dopolnjuje ter mu pritrjuje. Ista vera in notranji premislek sta vodila oba. Kar sta naredila, je način sprejemanja Kristusovega križa v sodobnem času.

Papež Benedikt XVI. svojo prihodnost vidi v molitvi za vso Cerkev. Bojim se, da to njegovo misel in željo sprejemamo preveč površno. To je izjemno večplastno dejanje, ki nagovarja človeka na vseh ravneh in nas spodbuja, da bi bili edino to, kar moramo biti: Božji otroci v sodobnem svetu.

Danes vemo, da svetu manjka vrednot. Kristjanom pa manjka duhovnosti. To se je zgodilo tudi zato, ker smo pozabili, da je molitev ravno tako pomembna kakor vse odločitve tega sveta. Da molitev bolj spreminja svet kakor vse druge odločitve. Da bolj povezuje kot vsa komunikacijska sredstva. Molitev namreč nas in svet spreminja točno tam, kjer je sprememba nujno potrebna, to pa stori tudi takrat, kadar mi še nismo vsega spoznali. In za to veliko delo se je odločil sedanji papež.

Če je bilo vse papeževo življenje izredno teološko iskanje, če je zadnjih osem let resnično spreminjal svet z velikimi zamahi, pa lahko vidimo njegovo sedanje »zadnje romanje« kot trenutek, v katerem se je vrgel v dobre Božje roke, da bi negiben in brez vseh pripomočkov naredil še zadnje in največje dejanje, ki ga je potrebno narediti za Cerkev. Molitev je sprejel svobodno in odločno. Kajti čas je za to. Ker se ni želel izneveriti Tistemu, v kogar veruje.

Dnevi, ko imamo med seboj papeža, ki bi lahko odločal, pa se je odločil za molitev, so popolna pridiga in sodobna primera tega, kar vedno znova premišljujemo, ko govorimo o Mariji, ki je »vztrajala v molitvi v dvorani zadnje večerje skupaj z učenci« (prim. Apd 1,14). Marijina vloga med učenci, ko vztraja v molitvi, je izjemno aktivna. Toda sedaj imamo še več kot očiten zgled tega v sodobnem času. Zato tudi nobenega razkola ne more biti med papežem, ki moli, in papežem, ki odloča. Samo k Mariji se moramo zateči, pa bo vse jasno. Če se bomo namreč zatekli k Njej, bomo opazili, kam se je zatekel on. Marijino vlogo ob novem položaju zaslužnega papeža razumemo danes še bolj poglobljeno. Tudi Marijine vloge ne moremo videti kot nekakšen umik, zasebnost, ki nima odnosa do drugih, ampak dokončno izročitev Bogu in drugim. Ko se spomnim, kako se je zalužni papež leta 2008, ko sva predstavnika Slovenije romala v Lurd ob 150-letnici prikazanj, z občudovanjem ustavil in zazrl v breško Marijo Pomagaj, ki je bila izvezena na banderi, vem, da njegovo izročanje Mariji ni samo na jeziku, ampak ga predvsem prežarja v celoti. Odstop ni sprememba, je le to, kar je zaslužni papež vedno delal, blagrovano veroval. Kot Marija.

Bl. Janeza Pavla II. v molitev in darovanje trpljenja za Cerkev ni prisilila bolezen. Odločitev je prišla prej, saj je logična posledica njegovih dejanj. Benedikt XVI. se je za odstop odločil svobodno, saj to dejanje, ki prelamlja več stoletno tradicijo, izhaja iz čiste vere.

Še več. Če sodobna psihologija spoznava, da se vrednote prenašajo iz prve v tretjo generacijo, smo z odstopom Benedikta XVI. dobili »starega očeta«. Odločil se je za molitev, ker verjame v to, da nas po molitvi lahko ravno tako doseže, kakor nas je s svojimi pismi, pridigami in govori. To je popolna novost, a ta novost je prišla iz Kristusovega oznanila. Tolikokrat govorimo, kako pomembna je molitev in kakšne čudeže lahko dela; zdaj je čas, da začnemo resnično verovati v pravo moč molitve. Spomnimo se navdušenja, upanja in vere, ki smo jih čutili v trenutkih, ko nam je papež Benedikt XVI. oznanjal z besedami. Danes je naša naloga, da v njegovi skriti molitvi srečamo enako oznanilo in enako vero, a »bolj primerno za moje moči«, kakor sam pravi.

Odstop je zato lahko tudi izjemna potrditev vseh ostarelih v naših družinah, za katere se zdi, da so postali nekoristni priveski naše družbe. Med te se je papež sedaj postavil sam. S svojo besedo se je večkrat zavzel za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, tudi če je to življenje zaznamovano s trpljenjem. Kar je do sedaj sam branil z besedami, je svobodno postal sam. Ostarel, »nekoristen«, a s tem vodnik tistih, brez katerih naša družba ne more in ne sme načrtovati prihodnosti. Papež je s svojim odstopom prižgal luč vsem našim dedkom in babicam, onemoglim v domovih za ostarele in tistim, ki jih sodobna k dobičku usmerjena družba izriva iz svoje srede in jim odreka pravico do življenja. Papež je z uvrstitvijo sebe samega med te pokazal na vrednost vere naših ostarelih, njihovih molitev in vrednote, ki so jim podarili vse svoje življenje. Pokazal je tudi na to, da so njihove molitve ravno tako pomembne kakor delo kateregakoli aktivnega državljana. Papež se je s tem uvrstil med najbolj uboge, ravno tako kakor sporoča ganljivi klic papeža Pija XII: »Pripravljen sem umreti v koncentracijskem taborišču«. Žal naši ostareli živijo v nevidnih koncentracijskih taboriščih sodobnega časa, ki jih ustvarjamo tudi mi s svojim omejenim načinom razmišljanja. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da je papež svojo odločitev o odstopu sporočil ravno na god Luške Matere Božje, svetovnega dneva bolnikov, s katerimi se je tako močno poistovetil v svojem pismu bolnikom.

Govori in knjige, ki nam jih je v svojem papeževanju zapustil, so na meji mogočega. Kako lahko človek zdrži takšen tempo in globino, kakor jo je zmogel on, ni povsem jasno, a brez trdne vere je to le iluzija, ki ne more zdržati. Čistina njegovega nagovora, večplastnost njegovih besed in soočenje z vsemi ravnmi družbe so še danes neverjetni in osupljivi. Vprašamo se lahko samo: Kako? Toda ko se mi ustavimo pri njegovih besedah, on že preide k dejanjem. Njegov predhodnik Janez Pavel II. mu je pripravil pot s svojim »odpuščamo in prosimo odpuščanja«, a ta pot je zahteva novih korakov. Na skoraj vseh svojih potovanjih je papež Benedikt XVI. prosil, moledoval za odpuščanje, a to ni bilo samo na ustnicah, ampak se je zdelo, kakor da ga je doživel v vsem svojem telesu in je pretreslo njegovega duha v celoti. Katero telo lahko zdrži tak napor vživljanja v bližnjega; zdrži odvzemanje bremen, ki sta jih naložila brezbožnost in bolestnost? Hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. (prim. Apd 10,38). Če je kje razlog Benediktove popolne izčrpanosti, jo lahko najdemo (najmanj) tukaj. Pred našimi očmi so se besede spreminjale v dejanja. In če obstaja način, kako žrtvam vsaj v določeni meri zmanjšati breme, je papež to storil. Kolikor je človeku to mogoče.

Vemo, kako izgledajo sodobna pogajanja. Pri pogajanjih smo pripravljeni na kompromise. Običajno žrtvujemo načela, imetje, druge, nikoli pa sebe. Če bi žrtvovali sebe, pogajanja ne bi imela smisla. To je omejenost sodobnega človeka. In iz te omejenosti ne znamo. Ta papež je s svojo izjemno sposobnostjo prehajanja od besed k dejanjem to omejenost presegel.

30. novembra 2006 je bil papež Benedikt XVI. na svojem pastoralnem obisku v Turčiji, v Istanbulu. Obisk je bil večinoma ekumenske narave. V Cerkvi svetega Jurija v Istanbulu se je srečal s predstavniki pravoslavne Cerkve. Izrekel je tudi te besede: »Lahko vam zagotavljam, da je katoliška Cerkev pripravljena narediti vse, kar je mogoče, da bi premagala ovire in da bi skupaj z našimi pravoslavnimi brati in sestrami našli še bolj učinkovite načine pastoralnega sodelovanja.« in še: »Ob pomenu univerzalnega služenja sv. Petra in njegovih naslednikov so se pojavila različna mnenja, ki jih moramo premagati, tudi v zahvalo teološkemu dialogu, ki je bil pred kratkim obnovljen.« Takrat smo vedeli, da je pontifikat papeža Benedikta XVI. predvsem ekumenski. Vprašanje papeža pa je eno izmed najtežjih vprašanj in rešitev ni bila niti malo jasna. In čeprav je v zadnjem času papež o ekumenizmu govoril manj, pa je njegovo dejanje odstopa mejnik tudi na poti ekumenizma. Kakor si ne moremo predstavljati, da bi lahko nekdo storil nekaj proti sebi, da bi se lahko približal drugemu, tako nam je težko videti odstop papeža Benedikta XVI. v tej luči. V ničemer ni prizadel svoje službe, je pa postavil pod vprašaj to, kar ni (nujno) njena brezpogojna značilnost. S tem je gotovo dopolnil dialog približevanja in odprl mnoga vrata za razširitev ekumenskega dialoga, ne da bi kakorkoli škodil samemu prvenstvu papeža kot prvega med enakimi.

In veliki poduk papeža, ki ga sproti nismo opazili, je tudi to, da ekumenizem za papeža v nobenem pomenu niso bila pogajanja, ampak uresničevanje Kristusove zapovedi ljubezni. Vedel je, da moramo to zapoved ljubezni izpolniti, če še hočemo živeti. Besede »pripravljena narediti vse«, smo sicer slišali, deloma razumeli; šele danes pa vemo, kaj pomenijo.

In to, kar je naredil ta papež, nas, kristjane današnjega časa, nezadržno vabi naprej. Niti za trenutek ne smemo zaspati in se zasanjati v gotovosti svojih konceptov, ki jih živimo. Po besedi Benedikta XVI. mora biti resnica našega življenja vedno Jezus Kristus, živa oseba, prisotna med nami, ki deluje. Zato je Kristjan svoboden v najbolj žlahtnem pomenu besede. Njegovo življenje je namreč usmerjeno v čisto novost in ta novost navsezadnje ne more priti od nikogar, razen od Jezusa Kristusa.

Tudi te napake ne smemo narediti, da bi pa sedaj mislili, da mora vsak papež odstopiti takrat, ko začuti šibkost svojega zdravja. To je prepuščeno papežu samemu, ki mora biti v vsakem trenutku res »svoboden v Kristusu«. Odstop ali zdržati do smrti je resnično vprašanje darovanja in vere. Danes, ko se pripravljajo volitve novega papeža, tega mnogi ne verjamejo. Ko pa je papež izvoljen, nam kar pobegne misel, da Sveti Duh, ki je papeža izbral, ostane z njim, in ga vodi do takega ali drugačnega konca. To je čas milosti, ravnanje po milosti.

Zadnja dva zgleda, ki ju imamo, sta popoln zgled človeka, ki je sam postal oznanilo, ker je dovolil, da se je v njem upodobil Kristus. Na to svobodo se bomo morali navaditi. Premik od zapovedi k svobodi je nujen za to, da leto vere obrodi sadove. Tudi to je poduk Benedikta XVI. in bl. Janeza Pavla II. Oba zgleda sta enako pomembna. Nikoli se ta svoboda ne bo pojavila v enaki obliki, a vedno bo Kristusova in popolna.

Z odstopom je izzvana naša vera v vsakem trenutku v vsakdanjem življenju. Teh osem let, ki so za nami, je podoba popolne svobode v veri. Lahko pa si tudi priznamo, da smo iz takšnih ali drugačnih razlogov spremljali dejanja papeža Benedikta XVI. s premalo gorečnosti za resnico in vero. Danes, ko gledamo nazaj, vemo, da moramo prenoviti svoj pogled na svet, razumevanje družbe, svojo miselnost in vrednotenje. Vera v živega Boga mora postati prvi in najpomembnejši temelj našega življenja.

Papež je pred našimi očmi v teh letih 1000-krat obnemogel in odstopil, pa tega nismo opazili. Ne dovolimo si, da bi zamudili prihodnost Cerkve! Za to prihodnost nas bo odprla živa vera, ali kakor je zapisal papež Benedikt XVI. v svojem zadnjem twittu: Vedno okušajte veselje, ki nastaja, ko Jezusa postavimo v središče svojega življenja.

Bil sem na trgu sv. Petra na pogrebu bl. Janeza Pavla II., zato pravim zdaj:

SANTO SUBITO!

BB