“Tudi hebrejsko ljudstvo je imelo med svojo dolgo potjo po puščavi izkušnjo s kruhom iz nebes, mano, ki jih je ohranjala pri življenju vse do prihoda v obljubljeno deželo. Sedaj pa Jezus govori o sebi kot o resničnem kruhu, ki je prišel iz nebes, ki je sposoben ohranjati pri življenju, ne samo nekaj trenutkov ali pa del poti, temveč za vedno. On je hrana, ki daje večno življenje, saj je edinorojeni Božji Sin, ki je v Očetovem naročju in je prišel dati človeku življenje v polnosti ter ga uvesti v življenje Boga samega.” Je o današnjem evangeliju zapisal papež Benedikt XVI.
Na predpraznično nedeljo je k Mariji Pomagaj priromalo veliko romarjev, iz vseh delov naše domovine. Osrednjo romarsko sveto mašo je ob 10. uri na trgu pred baziliko Marije Pomagaj daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. Pri sveti maši je pel domači cerkveni pevski zbor, pod vodstvom Marjete Anderle.
V nagovoru romarjem je p. Robert Bahčič dejal: “Kateri je največji zaklad Cerkve? Danes je že tretja nedelja zapovrstjo, ko pri evangeliju poslušamo o pomnožitvi kruha in Jezusovi besedi o evharističnem kruhu. Evharistija je največji zaklad Cerkve, zato ji posvečamo veliko pozornosti, da bi znali živeti iz tega zastonjskega božjega daru, ki je Jezus sam. Gre za krepčilno hrano, ki jo daje Bog.
Že v prvem berilu je nakazana predpodoba za evharistijo.
Prerok Elija je na koncu svojih moči, je na tleh in je popolnoma drugačen kot smo ga navajeni, saj velja za enega izmed največjih prerokov v Stari zavezi. Zato ga tudi srečamo na gori spremenjenja, kot predstavnika Stare zaveze, saj so ljudje mislili, da bo on prišel v času mesijanske dobe. Propadlemu kralju Ahazu je napovedal sušo v deželi, boril se je proti malikovalcem, ki je bilo zelo razširjeno in odpad od Boga je bil velik in vse to ga je pripeljalo v spor s kraljico Jezabelo, ki mu je stregla po življenju. Zato beži v puščavo in si želi smrti.
Elija doživlja težke trenutke, globoko potrtost in zapuščenost. Tudi nam večkrat ni prizaneseno s potrtostjo, duhovno sušo in praznino. Ko se vse zgrne na nas je težko verovati. Takšne trenutke je doživljal prerok Elija, kot da ga je Bog zapustil. A Bog ga ni zapustil. In prav v tej brezizhodni stiski Bog pošlje svojega angela, ki mu dvakrat prinese hrano in mu reče, da mora vstati in jesti, ker drugače ne bo nikoli prišel do gore Horeb. Prav v moči te hrane je lahko hodil štirideset dni.
O tem kruhu, ki je kruh močnih, govori današnji evangelij. Jezus sebe imenuje kruh življenja, živi kruh, ki prihaja iz nebes. Sprejeti ta kruh predpostavlja verovati v Jezusa. In prav ta beseda je bila za Jezusove poslušalce velika ovira in začeli so nad njim godrnjati, češ, poznamo njegove starše, kako neki je on sedaj iz nebes. Kako so se motili. Spotikali so se nad njim. Tudi danes ni drugače. Koliko ljudi, kristjanov se tare ob Jezusovem oltarju, da bi prejeli hrano za večno življenje. Vi, ki ste tukaj, pri Mariji Pomagaj in mnogi drugi, vztrajate, ker veste, kako težko je živeti brez evharistije, brez svete maše. Jezus sam je izkusil spotiko, ko je ljudem govoril o evharistiji in križu. Jezusove besede: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes,« so tako močne in jasne, da nas kličejo k veri, da verjamemo tem besedam.
Jezus je te svoje besed potrdil na križu. Jezus je samo želel, da bi ljudje, ki so hodili za njim zaradi telesnega kruha naredili korak naprej in začeli verovati. Zgodilo se je ravno nasprotno, da so mu rekli, da je trda ta njegove beseda, kdo jo more poslušati in so od njega odhajali. Kakšna zmota. Jezusa moramo poslušati in se mu dati poučiti. Ne smemo izgubiti čuta za nadnaravno.
Ob vsem povedanem ne smemo pozabiti na besede apostola Pavla, iz današnjega drugega berila Efežanom. Ker nam je Kristus zapustil v hrano samega sebe, zato v krščanski skupnosti ne sme biti prostora za kakršno koli dejanje hudobije in sovraštva. Kristus nas vabi k posnemanju njegove ljubezni, usmiljenja in odpuščanja.
Apostol Pavel v drugem berilu jasno pove: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve« (Ef 4,30). Toda, kako se žalosti Svetega Duha? Vsi smo ga prejeli s krstom in z birmo, zato je potrebno, da ne žalostimo Svetega Duha, živeti na način, ki je skladen s krstnimi obljubami, obnovljenimi med sveto birmo.
Te obljube imajo dva vidika: odpoved zlu in pripadati dobremu.
Odpovedati se zlu pomeni, reči »ne« skušnjavam, grehu, satanu. Zaradi tega apostol Pavel opominja naj odstranimo iz svojega srca vsakršno ujedljivost, vsakršno besnenje, jezo, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred« (v. 31). Vse to kali veselje Svetega Duha in zastruplja srce. Z dobrim se moramo upirati zlu, to pomeni, da smo dejavni v ljubezni. Hrana za dejavno ljubezen pa je evharistija.
Priporočimo se Devici Mariji, naj nas vodi na srečanje z Jezusom, da bo naše prijateljstvo z Njim vedno močnejše. Prosimo jo, naj nas uvede v polno občestvo ljubezni z njenim Sinom, živim kruhom, ki je prišel iz nebes, da nas bo v globini našega bitja prenovil.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF