Praznik, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja, obhajamo štirideset dni po veliki noči.
Po svetopisemskem izročilu se je Jezus po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).

Pomen Kristusovega vstajenja in trajne navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje.
Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje dalje ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri.
Praznik želi poudariti pomen Kristusove bližine z Bogom Očetom in Svetim Duhom.
Jezus, ki je z dušo in telesom odšel v nebesa, ostaja med nami prisoten na več načinov.
Navzoč je tedaj, ko skupnost verujočih moli ali poje. Med nami je v Božji besedi, zapisani v Svetem pismu, v duhovnikovi osebi, ko deluje v Njegovem imenu, v zakramentih ter na posebej očiten in izrazit način v zakramentu evharistije, ki predstavlja trajno Kristusovo navzočnost.

Praznik Gospodovega vnebohoda izraža našo vero, da je človečnost, ki je skupna vsem nam, po Kristusu vstopila v notranje življenje samega Boga, kar pomeni, da je človek našel svoje večno prebivališče pri Bogu.

Pripravila: UV