Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko v času 1943 – 1945 vsako leto organizira romanje k Mariji Pomagaj, kjer se s sveto mašo spomnijo vseh pokojnih prisilno mobiliziranih Gorenjcev.

V Sloveniji se je o prisilni mobilizaciji v nemško vojsko dolga leta povečini govorilo le v domačem okolju in med prijatelji soborci. Leta 1991 je prisilni mobiliziranec in poznejši dolgoletni predsednik društva prisilnih mobilizirancev Alojzij Žibert izdal svoje spomine na drugo svetovno vojno, ki so bili pravzaprav prvi v Sloveniji objavljeni spomini prisilnega mobiliziranca v nemško vojsko. Z ustanovitvijo društev v Celju, Kranju in Mariboru v začetku devetdesetih let so začeli mobiliziranci uradno sami zbirati podatke o prisilnih vpoklicancih in urejati dokumentacijo za pridobitev statusa žrtev vojnega nasilja in s tem povezanega vsaj posrednega osebnega zadoščenja in priznanja države, da so bili kot prisilni mobiliziranci žrtve nemškega okupatorja.

Somaševanje za pokojne prisilno mobilizirane Gorenjce je vodil g. Erik Švigelj, ob njem je somaševal p. Krizostom Komar.
G. Erik Švigelj je uvodoma v pridigi spregovoril o velikem pomenu ohranjanja spomina na mobilizirane Gorenjce: “Prav je, da ohranjamo spomin na mobilizirance v nemško vojsko v letih od 1943 do 1945, in prav je, da se vsako leto zberemo ravno tukaj pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Mnogi naši slovenski fantje – vojaki, ki so svoja življenja darovali v različnih vojnah, padli tako ali drugače, bili pokopani ali pa so jih tako nečloveško dobesedno zmetali v brezna ali pa so bili prisilno odpeljani v nemško vojsko in tam na tujem dali svoja življenja – so pri sebi imeli vsaj kakšno božje znamenje. Koliko križev, svetinjic rožnih vencev in podobic se najde pri njih, še posebej ko so v zadnjem času odkrivali nekatera grobišča, brezna po Sloveniji. To nam kaže, da biti vojak, iti v vojsko ni enostavno. Tudi ti fantje, čeprav so bili na zunaj močni so morali zapustiti vse in oditi: dom, družino, svoje imetje, vse … z velikim vprašanjem, če se bodo sploh še kdaj vrnili domov, in mnogih ni bilo več nazaj. Ena gospa mi je rekla, da je njena mama vse do svoje smrti čakala, kdaj se bo njen brat vrnil iz vojske, pa ga ni bilo. Koliko trpljenja. V veliko uteho,, da niso sami so imeli s seboj najdragocenejše, tisto, kar jim je ohranjalo in vlivalo upanje –vero in zaupanje v Božjo pomoč. Mnogi so bili ubiti in so umrli takoj, mnogi so v mukah čakali konec svojega življenja. Ravno takrat je zagotovo molitev, misel na Boga, Marijo edina tolažba.”
“Bog človeka nikoli ne zapusti. Človek se obrne stran od Boga. Ta odsotnost Boga, ko ga človek zapusti, se pozna v naših odnosih. V človeku nastane praznina. To praznino pa človek zapolni z drugimi stvarmi – velikokrat se zgodi, da da takrat prostor zlu in ne dobroti. Zato bratje in sestre se vedno znova obračajmo k Bogu, k Božji Materi Mariji, naši Mariji Pomagaj, kraljici Slovencev, ki nas povezuje doma in v tujini. Iščimo Božje kraljestvo in delajmo za mir, Jezus pravi neprenehoma molite – vsak trenutek svojega življenja imejmo v mislih Boga. V današnjem berilu smo slišali, da se Bog Eliju ni prikazal ne v strašnem in silnem vetru, ne v potresu, ne v ognju. Zaslišal ga je v tihem, lahnem šumljanju. Bog je Eliju namenil posebno pozornost in namenja jo tudi nam. Nismo zgolj brezimni posamezniki v veliki množici kristjanov. Prav gotovo nismo naključna bitja, ki živimo v kratkem delčku zgodovine vesoljnega sveta. Bog nas vidi. Pozna nas do obisti in je del edinstvene zgodbe našega življenja. Prisluhnimo mu, kadar nas želi osebno nagovoriti. Prisluhnimo mu, kadar beremo Sveto pismo, ko gremo k maši ali pa ko gremo na sprehod. Premišljujmo o njem in bodimo pozorni. V pravem trenutku bomo deležni besede prepričanja, sočutja ali pa spodbude. Bog je vedno z nami to zaupanje so imeli fantje, ki so morali oditi v nemško vojsko in to zaupanje imejmo danes tudi mi.”
Je pridigo zaključil g. Erik Švigelj.

Pripravila: AEF