Sveti Ambrož pravi: »To, kar je potrebno iskati je dediščina nesmrtnosti, ne denar, in nikdar ne smemo klicati Jezusa, da bi razdelil dediščino. Samo krepost in sočutje bosta z nami po smrti.«
Evangelij današnje nedelje nas spomni na nesmiselnost utemeljevanja lastne sreče na imetju. Bogataš je namreč rekel samemu sebi: Moja duša, na razpolago imaš veliko dobrin, počivaj, jej, pij in se zabavaj! Toda Bog mu je rekel: Neumnež! To noč bom zahteval tvoje življenje. In to, kar si si pridobil, čigavo bo (prim. Lk 12,19-20). Resnično bogastvo je Božja ljubezen in ljubezen, ki jo delimo z bližnjimi. To je tisto, kar bo naša popotnica v večnost.
Zaradi dežja so bile dopoldanske svete maše v baziliki Marije Pomagaj. Osrednje romarske svete maše ob 10. uri se je udeležilo veliko romarjev. Daroval jo je rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. Somaševal župnik v Šentjerneju, gospod Janez Rihtaršič.
V pridigi je p. Robert Bahčič dejal:
“Skozi cerkveno leto nam liturgija in Božja beseda dajejo v premislek različne zadeve, ki se tičejo našega življenja in ki jih osvetljuje Božje razodetje. Današnja božja beseda se osredotoči na vrednost premoženja.
Razprtije ob dediščinah žal niso del preteklosti, ampak smo tudi danes priče podobnim razprtijam.
Prvo berilo, ki spada med modrostne knjige, nam želi povedati, da je vse nesmiselno in prinaša razočaranje. Izhaja iz tega, da je izkusil mnogo stvari, za katere si je prizadeval in na koncu prišel do spoznanja, da so vse prazne in nečimrne. V današnjem odlomku ta njegova ugotovitev zadeva premoženje. Pridigar je Jobov sodobnik in oba spisa obravnavata podobna temeljna vprašanja: skrivnost življenja, trpljenja, zla, negotovost človekove usode. A na koncu vabita, da naj človek v Bogu išče poslednjo razlago. Ne gre pa za lahke rešitve.
V luči smrti pridigar vidi, da ta vse človeške načrte in dejanja, tudi modrega človeka, prekriža in uniči. To še dodatno potrdi, da človek ni gospodar časa. Pridigar tudi zapiše, da kar Bog dela, ostane na veke.
Pridigar ugotovi, da bo moral vse, kar je nakopičil, pustiti nekomu drugemu, ki se ni trudil za to in niti ne ve, ali bo ta človek moder ali nespameten, vendar bo razpolagal s tem, kar je on pridobil s trudom in to ga spravlja v jezo in tudi v obup.
Ne smemo pozabiti, da je starozavezni vernik imel bogastvo za Božji blagoslov in nagrado za krepostno življenje. Jobova knjiga pa je to prepričanje postavila pod vprašaj. Pravični Job ja izgubil vse premoženje, otroke in zdravje. S človeškimi vatli ne moremo izmeriti Božje modrosti in je niti ne doumeti do konca.
S tem nadaljuje evangelij in Jezus jasno pove, da življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja. To je resnica in blagor človeku, ki to zgodaj spozna.
Jezus ni prišel sodit, ampak nas rešiti, najprej tako, da je razkril vzroke, korenino mnogih zla, ki sta sebičnost in pohlep. Zato nas spominja, da vse pripada Bogu in se mora vrniti k Bogu. Na svet smo prišli brez ničesar in odšli bomo ter vse pustili za seboj. Kaj bo ostalo od nas? Samo tisto, kar je dragoceno v Božjih očeh.
S premoženjem si ne moremo kupiti telesnega življenja, zdravja, večnega življenja pa še toliko manj. Gorje mu, kdor ni bogat v Bogu. Sam sebe vara, kdor gradi na zakladih in vrednostnih merilih tega sveta.
Apostol Pavel pa v drugem berilu jasno pove, da se življenje kristjanov razteza med zemljo in nebesi, kjer je njihovo življenje skrito s Kristusom v Bogu. Človek se s poslušnostjo usmerja proti pravemu spoznanju, zato pravi apostol Pavel: »Zato omrtvíte v sebi to, kar teži k zemlji.« »Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji.« Hrepeneti po tem, kar je zgoraj, pomeni, hrepeneti po Kristusu, ker je on pri Očetu, ker je On naša resnica bivanja in za vse, kar smo in kar imamo se moramo zahvaliti Njemu in zidati na Njem.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije