Jezus se je vzpenjal iz Galileje proti mestu Jeruzalem in med potjo se mu je nekdo, kot pripoveduje evangelist Luka, približal in ga vprašal: »Gospod, je malo teh, ki se bodo zveličali?« (Lk 13,23). Jezus ni odgovoril naravnost na vprašanje, saj ni pomembno koliko se jih bo zveličalo, ampak je pomembno, katera pot vodi v zveličanje. Tisti, ki se postavljajo v ospredje, bodo postavljeni v ozadje in obratno. Potrebno je vsakodnevno prizadevanje, celodnevno prizadevanje ljubiti Boga in bližnjega.

Svete maše na 21. nedeljo med letom so bile pri Mariji Pomagaj polno obiskane. Osrednje svete maše, ob 10. uri, ki jo je na trgu pred baziliko daroval rektor, p. Robert Bahčič, se je udeležilo okoli 2000 romarjev. Pater Robert je v pridigi med drugim spregovoril o današnji Božji besedi: “Jasno moramo razumeti, da je bilo vse Jezusovo življenje usmerjeno proti Jeruzalemu, kjer je izpolnil in potrdil svoje poslanstvo, ko je daroval svoje življenje za nas. Jezus ni nikoli nehal hoditi proti križu in na tej poti proti križu mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?«
Vprašanje se vrti okrog števila: veliko ali malo? Jezus v svojem odgovoru premakne središče pozornosti od koliko, na kako se rešiti in jasno poudari: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli.« Nekaj podobnega najdemo pri vprašanju apostolov, kdaj se bo Sin človekov zopet vrnil in Jezus jim jasno odgovori: »Glejte, da vas kdo ne zavede!« (Mt 24,3-4) Jezus se ne izmika odgovorom, ampak hoče svoje učence vzgajati, da bi od radovednosti prešli k pravi modrosti in tudi razmišljali o zveličanju.
Vrata, o katerih govori, je Jezus sam (prim. Jn 10,9). On je vrata. On je prehod za zveličanje. On nas vodi k Očetu. In vrata, ki je Jezus, niso nikoli zaprta. A zakaj je prehod ozek?
Za zveličanje potrebno ljubiti Boga in bližnjega, to ni nekaj udobnega, preprostega. So »ozka vrata«, ker je zahtevno, ljubezen je vedno zahtevna, zahteva zavzetost, prizadevanje in vztrajno voljo živeti po evangeliju.
Da bi to svojo misel bolje razložil, je Jezus povedal priliko. Je hišni gospodar, ki predstavlja Gospoda. Njegova hiša predstavlja večno življenje, zveličanje in tukaj zopet srečamo podobo vrat.
»Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹«
Vsi tisti, ki bodo ostali zunaj, bodo želeli hišnega gospodarja spomniti na različne trenutke, kako so bili z njim pri hrani, pijači, da so o njem brali … A to ne bo dovolj. Težava, kot pravi Jezus, je v tem, da najdejo vrata zaprta; torej, da so prišli prepozno!
To nas spominja, da nam je dan čas, čas zemeljskega življenja, naš danes. Kot je jedrnato povedal sveti Avguštin: »Bog vam je zagotovil svoje usmiljenje; nihče vam ni obljubil jutrišnjega dne.« Zato nas Bog tukaj in zdaj kliče k spreobrnjenju, da se vrnemo na pravo pot.
Če se nam ozka vrata zdijo preozka, pot prestrma in prezahtevna, potem prosimo Gospoda Jezusa in Devico Marijo za pomoč in varstvo. Jezus, ko je sprejel križ na svoje rame, nam je na stežaj odprl ozka vrata. Ozka vrata zahtevajo, da odložimo vse nepotrebno, kar nas teži in ovira na poti. Mogoče jeza, zamere, zavist, nevoščljivost, razvade … vse to je potrebno odložiti in pot bo veliko lažja.
To je ista bitka, ki jo je Jezus bojeval in nam pokazal, kako biti zvest do Boga: od zmage nad skušnjavami v puščavi, temna noč v Getsemaniju, umiranje na križu. Naš boj ima torej smisel in upanje na zmago le, če poteka skozi naš odnos z Jezusom. Pot do zmage vodi po poti križa za našim Gospodom.
Na koncu evangelija Jezus doda besede velikega upanja: »Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu.« To pomeni, da ni nihče izključen iz odrešenja. Da pa bi vstopili in sedli, si moramo vsak dan prizadevati živeti po njegovih zapovedih. Sveto leto, v katerem se nahajamo, nam posebej govori, da naše življenje ni brezglavo tekanje, ampak je romanje z jasnim in točno določenim ciljem. Zato ni vseeno, kako živimo na tem romanju in kakšne odločitve sprejemamo. Na tej poti z nami hodi Kristus in njegova ter naša Mati Marija.” Je pridigo sklenil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije