V molitvi, pesmi in prazničnem vzdušju so se verniki iz vse Slovenije in tujine spomnili resnice, da je Marija ob koncu zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo. »Iskreno dobrodošli pri Mariji Pomagaj ob današnjem slovesnem in zapovedanem prazniku Marijinega vnebovzetja,« je v uvodu v sveto mašo dejal rektor svetišča dr. p. Robert Bahčič. Posebej je pozdravil ljubljanskega nadškofa metropolita Stanislava Zoreta, narodne noše in vse novinarje, ki so prišli k Mariji Pomagaj, »da bi s tega svetega kraja prenesli med vse ljudi dobre volje luč in novo upanje, ki nam ga Bog podarja po Mariji«.

P. Robert Bahčič je nadaljeval: »Smo v svetem letu, ki ima posebno geslo: Romarji upanja. Kot romarji upanja smo zbrani pri Mariji Pomagaj, da počastimo prečudovito delo božje milosti, da ni pustila, da bi telo Device Marije strohnelo v zemlji, ampak je bila z dušo in telesom vzeta v nebesa in to je radost našega veselja in upanja. Zato je naše zemeljsko življenje priprava na praznovanje, ki nas čaka v nebesih. Kot romarji upanja smo na isti poti proti isti domovini in zato si na tej poti pomagajmo, stojmo si ob strani, podpirajmo se in pokažimo, da smo resnični bratje in sestre. V svetem letu smo lahko vsak dan deležni tudi odpustkov in ob koncu svete maše bomo deležni tudi tega. Po pridigi pa bomo skupaj obnovili posvetitev slovenskega naroda Mariji.«

Slovesno somaševanje je vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, ki je v pridigi romarje nagovoril kot »romarje upanja« in jim položil na srce, naj v vseh življenjskih okoliščinah ostanejo povezani z Marijo, ki je »vse svoje življenje prehodila kot romarica za svojim Sinom in s svojim Sinom«.

»Od Nazareta, preko Egipta in Kalvarije, do dvorane zadnje večerje in materinskega služenja v Cerkvi in človeštvu je izpolnjevala Gospodovo voljo,« je dejal nadškof. »S svojim življenjem je kazala, kako Bog v svetu po sodelovanju ljudi uresničuje svoj načrt odrešenja.«

Spomnil je, da je Marijino vnebovzetje eden najstarejših praznikov, saj so sledi njegovega praznovanja znane že v 4. stoletju, uradna dogma pa je bila razglašena šele 1. novembra 1950. »Dogme niso potrebne, kadar je vera trdna in nedvomna. Razglasimo jih, ko je eden od bistvenih vidikov vere postavljen pod vprašaj,« je pojasnil.

Po njegovih besedah je bil zgodovinski razlog za razglasitev dogme povezan z razširjenim materializmom in dvomi o vstajenju telesa, ki so se pojavili v 20. stoletju, še posebej po grozotah druge svetovne vojne. »Med boji in izgoni je umrlo ogromno ljudi. Njihova trupla pogosto niso bila deležna nobenega spoštovanja. Zdelo se je, da človeško telo nima več nobene vrednosti. Podobe in izkušnje so se vtisnile v srca in duše mnogih,« je povedal.

Dogma pa govori prav nasprotno: »Pred Bogom ima vsako človeško telo svoje dostojanstvo. To je pokazal v Marijinem primeru. Zato imajo tudi mrtvi v svetovni vojni to dostojanstvo, četudi ga nihče ni opazil. In to dostojanstvo velja za vsako telo – tudi zame, tudi zate. Naj bo mlado in lepo ali staro in razbrazdano, ne glede na vse, vsako telo ohranja svoje neodtujljivo dostojanstvo.«

S tem sporočilom je povezal tudi slovensko narodno rano – vprašanje nepokopanih žrtev povojnih pobojev. »Pretreseni smo, ko še vedno slišimo govoriti o kosteh, o premetavanju kosti, ko gre za prizadevanje za spoštljiv pokop tistih, ki čakajo v kostnici v Škofji Loki, in še toliki drugih, ki so še vedno v kraških breznih in rudniških jaških. Dostojen pokop pomeni, da jim vrnemo in priznamo tisto dostojanstvo, poštenje in ljubezen do domovine, ki so jim bili zanikani zaradi opravičevanja zločina, ki se je nad njimi zgodil.«

Ostro je spregovoril tudi o nedavno sprejetem zakonu o prostovoljnem končanju življenja, ki ga je označil kot korak v napačno smer: »Del naše tako imenovane ‘napredne in človekoljubne’ družbe je v imenu sočutja sprejel zakon, s katerim se odpoveduje skrbi za najbolj ogrožene in postaja zagovornik smrti. Namesto da bi ljudi v potrebi in stiski objeli ter jim podarjali čas in bližino, jim bomo dali vrv, s katero bodo končali življenje. Vse to zato, ker se nam tako zelo smilijo, da bežimo od njih.«

Vernike je spodbudil, naj se ne umaknejo iz javnega pričevanja: »Odločitve drugih so njihova odgovornost. Naša neodtujljiva dolžnost pa je, da povemo, kakšen je naš pogled. Kdo bo v ta svet spregovoril, kakšen je kristjanov pogled na človeka, če tega ne bomo storili mi? Nobeno leporečje sočutja ne more in ne sme nikogar prisiliti, da bi popustil tej gonji zoper življenje. Mi bomo ostali zagovorniki in varuhi človekovega življenja od njegovega spočetja do njegove naravne smrti. Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju se ne moremo in nočemo odpovedati.«

V nadaljevanju se je oprl na svetopisemsko podobo iz Knjige razodetja o ženi, ogrnjeni v sonce, ki je pod Božjim varstvom kljub prežečemu zmaju: »Čeprav se zmaj zdi strašen in nepremagljiv, je vendarle omejen. Z neba je s svojim repom potegnil tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. A nebo je še vedno ostalo posejano z zvezdami. Življenje je večje od smrti, ljubezen je večja od minevanja, Bog je večji od zmaja.«

Po njegovih besedah potrebujemo veličastno podobo Marije, da se naš pogled »vedno znova napije njene lepote« in da se srce okrepi z zagotovilom upanja. »Potrebujemo Marijo na Brezjah, Marijo po naših cerkvah, Marijo po naših domovih. Potrebujemo jo, da ji moremo izročiti sebe, svojo nemoč, svoje dvome in bolečine. Njen pogled in zavest, da nas posluša, da nas prime za roko in povede k Jezusu, nam osuši solze in ozdravi srce, da moremo spet videti in spet ljubiti.«

Ker letos praznik obhajamo v svetem letu, ki ga je še papež Frančišek zaznamoval s klicem k »romarjem upanja«, je nadškof Zore poudaril, da je današnja Božja beseda »sporočilo neuničljivega upanja, ki ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu«.

Slovesnost se je zaključila s posvetitvijo Mariji, v kateri so verniki skupaj z nadškofom izročili svoje življenje njeni materinski priprošnji in varstvu ter prosili, naj jih vodi k njenemu Sinu Jezusu in jih ohranja v veri, ljubezni in upanju.

Osrednje svete maše se je udeležilo preko 3000 romarjev, ki so bogoslužje spremljali na trgu pred baziliko, v parku ob baziliki ter Parku miru. Bogu hvala in Mariji za milost, da smo največji Marijin praznik praznovali skupaj s številnimi romarji.

Pripravila: AS in AEF

Fotografije