Evangelist Luka prikazuje Jezusa, ki hodi s svojimi učenci proti Jeruzalemu, naproti svoji veliki noči smrti in vstajenja. Na tej poti jih vzgaja tako, da jim zaupno izroča to, kar sam nosi v svojem srcu, torej najgloblje drže svoje duše. Med temi držami je nenavezanost na zemeljske stvari, zaupanje v Očetovo previdnost in seveda notranja budnost, torej dejavno pričakovanje Božjega kraljestva. 'Čujte in bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.’
O Božji besedi 19. nedelje med letom je v pridigi osrednje romarske svete maše spregovoril p. Robert Bahčič, rektor bazilike: “Današnja berila so pravzaprav vsa usmerjena v prihodnost, v nebo, saj smo v devetdnevnici pred praznikom Marijinega vnebovzetja, kjer se Sveta Devica že pred nami veseli v raju.
Tako smo tudi mi povabljeni, da se posvetimo izpolnjevanju naših vsakodnevnih dolžnosti, v stalni usmerjenosti v to, kar je zgoraj.
Zato smo poklicani, da smo zvesti in razumni oskrbniki dobrin, ki nam jih je dal Gospod. In ni nam jih dal, da bi se mu odtujili, ampak da bi po njih dosegli odrešenje.
Usmerimo svoje srce h Gospodu in te dobrine uporabljajmo z dobrimi deli, da bodo te iste dobrine pridobile večno vrednost, da si bomo ustvarili neminljiv zaklad v nebesih.
Na tej poti nas spremljata dve temeljni vrednoti: vera in čuječnost.
Vera gradi na zaupanju, vera ni gledanje, ampak je hoja, romanje proti večni domovini. Na tem romanju se z vero in zaupanjem izročamo v Božje roke. Da bi Jezus opogumil svoje učence pred strahom, kajti namenjeni so proti Jeruzalemu, kjer bo daroval svoje življenje na križu, jim izreče nežne in ljubeče besede: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo;« in »Bodite pripravljeni«.
Naše življenje je trdno v rokah Boga, zato nas Jezus hrabri in opogumlja govoreč, da se naj ne bojimo. Naše srce naj bo trdno usidrano v Gospoda, ki bdi nad nami, nas tudi vabi k čuječnosti, da ne bi zapadli v lenobo. Vera je vsakodnevna zvestoba, ki se meri v letih. Naša vera ne sloni na znamenju ali čudežu, marveč na Božji zvestobi in na njegovi besedi, katere nikdar ne prelomi.
Pravi učenec, pravi Jezus, je tisti, ki si ne kopiči zakladov na tej zemlji, ampak, da proda svoje premoženje, pravi Jezus in da vbogajme. Ni enostavna naloga. Bog vedno vidi našo radodarnost do potreb ljudi in bo vse poplačal z neizčrpnim zakladom že tukaj in zlasti v večnosti.
Najlepša resnica krščanstva je, da življenje ni praznovanje, ampak pričakovanje praznovanja. V tem pričakovanju si nabiramo neusahljiv zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in ga molj ne uniči. Kajti kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.
Mala čreda Cerkve se ne sme bati ničesar od zunaj: edina resna grožnja lahko pride iz nje same, iz njene nezmožnosti, da bi ljubila Gospoda Jezusa in bila pripravljena na njegov prihod v slavi. To budno čakanje daje smisel našemu življenju in navdihuje naše vsakdanje vedenje. Sveti Bazilij je to dobro razumel, ko je zapisal: “Kaj je lastno kristjanu? Nenehna budnost in vedno pripravljenost delati, kar je Bogu všeč, vedoč, da Gospod pride ob nepričakovani uri.”
Marijina zvestoba in njena slava v nebesih je poroštvo tudi za nas, da si v navezanosti z Jezusom odpiramo vrata v življenje.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije