Današnji evangelij, 10. poglavje Lukovega evangelija, je znamenita prilika o dobrem Samarijanu. Kdo je bil ta človek? Bil je eden od tistih, ki so se spuščali iz Jeruzalema v Jeriho po cesti, ki gre tudi skozi judejsko puščavo. Malo pred tem so na tej cesti roparji napadli nekega človeka, ga oropali, pretepli ter ga pustili tam na pol mrtvega. Pred Samarijanom sta prišla mimo duhovnik in levit, torej dve osebi, ki sta opravljala obrede v Gospodovem templju. Videla sta tega reveža, a sta šla mimo, ne da bi se ustavila. Medtem pa, ko je Samarijan videl tega človeka, 'se mu je zasmilil’, pravi evangelij. Se mu je zasmilil! (Lk 10,33). Približal se mu je, mu obvezal rane, na katere je prej zlil olja in vina, ga posadil na živinče, ga peljal v gostišče ter plačal zanj prenočišče… Torej, poskrbel je zanj in dal zgled ljubezni do bližnjega. Naredil je to, kar od nas pričakuje Gospod, usmiljenje! (povzeto po mislih papeža Frančiška, hozana.si)

Na poletno, 15. nedeljo med letom je k Mariji Pomagaj priromalo veliko romarjev iz različnih delov naše domovine in tudi tujine. Dopoldanske svete maše so bile na trgu pred baziliko. Osrednjo romarsko sveto mašo ob 10. uri je daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. V pridigi je spregovoril o današnji božji besedi:
“Če smo pozorno prisluhnili današnji božji besedi smo lahko hitro ugotovili, da je uglašena na temo Božje bližine.
Prvo berilo nam poroča o ponovljeni postavi sinajske zaveze in jasno poudari, da so nam Božje zapovedi blizu, da so v našem srcu in na naših ustnicah. Teh zapovedi in naukov smo se vsi naučili od naših staršev.
Vsakemu se zgodi, da je včasih preveč ujet v svoje slabosti, ki ga oddaljijo od vzorne poti. A tu nam na pomoč vedno prihaja molitev, obisk svete maše in prejemanje zakramentov. Tudi mi, dragi bratje in sestre, smo povabljeni, da se teh božjih darov poslužujemo v svojem vsakdanu in da se držimo tega, kar je Bog položil v naša srca. In da to, kar nosimo v srcu, spričujemo tudi z besedo in z zgledom in s tem skrbimo za našo svetost.
Drugo berilo naredi še korak naprej in nam jasno pove, da nam je Bog blizu po Jezusu Kristusu. V Stari zavezi nam je bil blizu po zapovedih, ki jih je dal na Sinaju, v Novi zavezi pa nam je blizu po svojem Sinu, ki nam je postal v vsem enak, razen v grehu. Zato se moramo, kljub vsem slabostim, oklepati Jezusa Kristusa. On je naša pot, resnica in življenje.
V evangeliju pa smo lahko začutili, da nam je Bog blizu po bližnjih, v katerih živi Kristus. O tem nam govorijo Jezusove besede: karkoli ste storili enemu izmed teh najmanjših bratov, ste meni storili. To pomeni, da je človek podaljšana roka božje ljubezni. V polnosti bomo to, ko se bodo po nas vršila majhna dejanja ljubezni. Vsak dan je priložnost za ta dejanja ljubezni, za dobra dela, tudi tista skrita, ki jih ne vidimo, a zanje ve Bog.
»Zapoved je prav blizu tebe« pravi Mojzes ljudstvu in jasno pove, da ni razdalje med Bogom z njegovimi zapovedmi in človekom, ki naj bi te zapovedi poslušal in jih izpolnjeval.
Zanimivo vprašanje postavlja Mojzes v prvem berilu: »Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo prinese in jo dá slišati, da jo bomo mogli izpolníti?« To pomeni, kdo nam bo pripeljal dol Kristusa? Drugo Mojzesovo vprašanje pa je: »Kdo se bo za nas odpravil čez morje, da nam jo prinese in jo dá slišati, da jo bomo mogli izpolniti?« Kristus nam je vse to ponovno prinesel s svojo bližino, besedo, oznanilom in naša naloga je, da verujemo v Jezusa Kristusa, ki nam odpira vrata v večno življenje. Kljub jasni Jezusovi besedi ga učitelj postave skuša z vprašanjem, kako naj doseže večno življenje.
To vprašanje se pogosto poraja v naših mislih in srcih. Soočeni z obljubo prihodnjega življenja sredi težav našega obstoja, si ne moremo kaj, da ne bi zastavili istega starega vprašanja: Kaj moram storiti? Ne moremo se znebiti razumevanja, da je edina rešitev življenjski slog:
Ljubiti Boga in zato verjeti v Jezusa in v Tistega, ki ga je poslal ter ljubiti bližnjega, razumeti, da to postane pristno, če nas ta ljubezen najprej in predvsem osebno vključuje.
Vsi smo napadeni od posebnega razbojnika, ki nas vedno rani, da ne moremo ljubiti Boga in bližnjega, to je greh. Greh napada našo voljo, srce in čustva. Zato je moral od drugod priti Samarijan, to je Jezus Kristus, ki v naše rane vliva olje in vino, milost svojega odrešenja.
Gostišče je Cerkev, v dveh denarjih vidimo evangelij in zakramente. V tem, kar pa doda nazaj grede, pa vidimo zaklad vere.
Naj nam Devica Marija pomaga, da bomo v življenju izpolnjevali osnovno zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega in to je pot, ki vodi v večno življenje.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič. Pri sveti maši je pel domači pevski zbor, pod vodstvom Marjetke Anderle.

Pripravila: AEF

Fotografije