Danes obhajamo 12. nedeljo med letom. Božja beseda nas vabi, da tudi mi, tako kot apostoli, odgovorimo na vprašanje, kdo je Jezus v današnjem času. O današnji Božji besedi je v pridigi spregovoril rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič.
“Zanimivo je, da se Petrova izpoved vere zgodi v najbolj oddaljenem kraju od Jeruzalema (170 km), v Cezareji Filipovi, na severu dežele. Gre za pobočje gore Hermon, kjer izvira Jordan.
Filip, eden od sinov Heroda Velikega, je to mesto zgradil na mestu, ki je namenjeno bogu Panu: od tod njegovo starodavno ime Paneas ali Paneion, dobesedno »svetišče Pana«, ki ga je ustanovil dvajset let pred Jezusovim obiskom. Ob vznožju pečine, v jami, iz katere teče eden od pritokov Jordana, je bil običaj žrtvovati koze, živali, povezane z bogom Panom.
Jezus si pravzaprav izbere ta kraj, tako obroben, tako daleč od Svetega mesta in templja, tako brez zgodovine in kulturne identitete, da bi učencem postavil dve ključni vprašanji o sebi. Prvo se nanaša na to, kako množice dojemajo sporočilo, ki ga je Jezus prišel oznanit; drugo se bolj neposredno nanaša na učence, predvsem pa na odnos, ki so ga do sedaj, na polovici poti, uspeli zgraditi s svojim Učiteljem. Gre torej za dve povezani vprašanji, a hkrati tudi zelo različni, saj je eno dati Jezusu povratne informacije o tem, kaj o njem slišijo, medtem ko mu – in navsezadnje tudi sebi – povedati, kaj predstavlja v njihovem življenju.
Kaj ljudje pravijo kdo sem?
Kaj pa vi pravite kdo sem?
Ta vprašanja si je postavil tudi kralj Herod: »Kralj Herod je slišal o Jezusu, kajti njegovo ime je postalo znano. Nekateri so govorili: 'Janez Krstnik je bil obujen od mrtvih in zato delujejo v njem moči.’ Drugi pa so govorili, da je Elija, in spet drugi, da je prerok, kakor vsi preroki. Ko je to slišal Herod, je dejal: 'Janez, ki sem ga dal obglaviti, je bil obujen’.« (Mr 6,14-16)
Jezus je ob tej izpovedi vere ponovno povabil Petra in druge učence, naj hodijo za njim po zahtevni poti ljubezni vse do križa. Vzeti križ pomeni, prizadevati si premagati greh, ki ovira pot k Bogu, pomeni vsak dan sprejeti Gospodovo voljo ter pomnožiti vero predvsem v času problemov, težav in trpljenja.
Od kod prihaja to dejanje vere? Če se vrnemo na začetek evangeljskega odlomka, bomo ugotovili, da je Petrova izpoved vere povezana s trenutkom molitve: »Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci in vprašal jih je …« (Lk 9,18).
Jezusa velikokrat najdemo na samem v molitvi. Tokrat pa je rečeno, da so ga obdajali njegovi učenci. V takem molitvenem ozračju Jezus začne pripravljati učence, da bi spoznali njegovo pravo identiteto, poslanstvo in da bi prepoznali tudi to, kaj pomeni biti njegov učenec, hoditi za njim. Zato jih vpraša: “Kaj pravijo množice, kdo sem?”
Jezus skuša učence tudi pripraviti na hojo za njim, jim razložiti, kaj pomeni slediti Maziljenca, vzeti križ vsak dan in kaj to pomeni. Vsak med nami dobro ve, da tudi z najboljšo voljo pogosto ne gre vse po načrtu, pa najsi je še tako dobro zastavljen. Smo samo ljudje z napakami, omejitvami, grehi, ranami, težavami, ki jih sami ne znamo rešiti. In zato prav tako ne smemo pozabiti, kdo je Jezus, da je On pričakovani Mesija, Božji Sin, ki je prišel, da nas reši popolnoma vsega, in to ne z nasiljem, ampak z ljubeznijo, ki ga je peljala na križ za vse ljudi.
Ko človek sprejme božji odrešenjski načrt, to še ne pomeni, da se bo izognil križu in raznim preizkušnjam. Rešitev je prišla in prihaja po križu. Ravno v teh težkih situacijah in trenutkih je treba vsak dan negovati to, kar vemo, da nas rešuje. Za nas kristjane je jasno, da je to vera v Jezusa, zaupanje v Božjo pomoč in usmiljenje, gotovost, da nismo sami in da ljubezen vse premaga, da upanje nikoli ne razočara.
Zato je za nas tako pomembna dnevna molitev – to je čas, ko gojimo temelje svojega življenja, stebre, na katerih sloni vse, kar smo. Bog je ljubezen in če se odločamo za ljubezen, potem po tej ljubezni prihaja sam Bog v naše težave, zaplete, grehe, stiske in jih rešuje, očiščuje, razpleta, posvečuje. Dela tisto, kar mi sami ne moremo. To je tista rešitev, ki prihaja po križu. To pomeni rasti, zoreti in se približevati Bogu tudi in predvsem preko težkih trenutkov v življenju.
Kakor je Jezus svoje učence v molitvenem ozračju pripravljal na poslanstvo, tako se tudi mi z molitvijo pripravljajmo na svoje vsakdanje življenje.
Zakaj pravi, da ne smejo tega nikomur povedati?
In da bi resnično razumeli, kaj pomeni, da je Jezus Kristus, bodo morali preživeti veliko noč, premagati škandal Jezusove smrti na križu, nato pa izkusiti srečanje z Vstalim in končno od Njega prejeti dar Svetega Duha, ki jih bo vodil v vso resnico.
Naj nam Marija pomaga, da bomo vedno bolj osvojili logiko evangelija.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije