Narodno romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje je eno večjih romanj v Cerkvi v Sloveniji, na katerem se zbere več tisoč ljudi. Romanja se udeležijo tudi mladi, ki pomagajo bolnim in ostarelim romarjem. Tem pomagajo tudi odrasli skavti, prostovoljci Karitas in malteški vitezi. Vsakoletno romanje na Brezje je samo ena od oblik skrbi Katoliške cerkve v Sloveniji za bolnike, invalide in ostarele.
Romanje že od začetka ga organizira revija Ognjišče, najbolj razširjen mesečnik v Sloveniji. Pred leti pa se je pri organizaciji pridružila Slovenska Karitas. Romanje je iz skromnih začetkov prešlo v nekakšen narodni dan bolnikov, ki ga v Cerkvi po svetu sicer obeležujejo na god lurške Matere Božje 11. februarja, v Sloveniji pa na romanju k Mariji Pomagaj.
Na Brezjah, pri Mariji Pomagaj, v eni izmed izbranih svetoletnih cerkva na Slovenskem, je bil na letošnjem romanju poseben svetoletni poudarek. Kot je zapisal pokojni papež Frančišek v Buli o napovedi rednega svetega leta, »naj bodo bolnikom ponujena znamenja upanja, ki so doma ali v bolnišnicah …«.
Romanje se je ob 9. uri pričelo z molitvijo rožnega venca na trgu pred baziliko Marije Pomagaj. Slovesno somaševanje je vodil koprski škof msgr. dr. Peter Štumpf.
Škof Štumpf je v pridigi uvodoma spregovoril o velikem pomenu narodnega romanja bolnih k Mariji Pomagaj: »V jubilejnem letu smo prišli na Brezje kot romarji upanja. Prisluhnili smo in se odzvali prijetnemu vabilu Ognjišča in Karitas. Že 57. romanje bolnikov, invalidov, ostarelih, spremljevalcev, pomočnikov in prostovoljcev sporoča, da je v slovenskem prostoru ta dogodek postal zelo pomenljiv: predstavlja združitev moči bolnih in zdravih, da bi skupaj postali še bolj krepki v veri in upanju.«
V nadaljevanju je spregovoril o naši dolžnosti do spoštovanja življenja: »Kristjani ne moremo in ne smemo spregledati dolžnosti do življenja. Evangelij nas zavezuje k življenju. Jezus je strahotno trpel na križu. Odrekel se je celo analgetiku ali pomirjevalu, ki so ga takrat pripravljali iz slabega vina in žolča, s katerim so rablji omamljali obsojence. Strahotna bolečina bi vsaj malo popustila. Jezus pa je hotel trpeti pri polni zavesti do konca. S svojim trpljenjem se je sklonil do našega trpljenja. Tako je postal enak z nami tudi v naši nemoči, skrhanosti in bolečini.
Svobodno si je nadel podobo trpečega služabnika, ki ga je napovedal že prerok Izaija, da bi mi v njem ozdraveli (prim. Iz 50, 4–7). On je vstopil v naše rane, da bi mi zmogli nositi in prenašati svoje. Gre za popolno in neuklonljivo solidarnost. Na dnu trpljenja lahko razumemo Jezusovo zagotovilo: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15, 13).
»Brezje so vedno bile in bodo kraj upanja tudi v naših mnogoterih slabostih ali trnih. Tu se srce umiri, bolečina popusti. Tu nas objemajo Marijine roke. V tem materinskem objemu se znajdemo kot otroci ne glede na starostno dobo. Utrujene misli se v objemu Matere Marije zbistrijo in osvežijo. Upanje se ponovno prebuja in volja do življenja premaguje bolečine in strahove. Vse to so moči, ki kipijo iz Marijinega srca.
Marija vse kliče k spreobrnjenju, pokori in molitvi. Gre za povsem preprosto logiko: bolnik lahko upa na izboljšanje zdravje takrat, ko zaupa zdravniku in ga uboga v procesu zdravljenja. Tudi človeštvo lahko ozdravi samo, če se bo vrnilo k Bogu in ga prosilo pomoči.
V tem smislu naj tudi današnje romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje izraža našo ponižno prošnjo: »Dobri Bog, po Mariji se usmili nas in vsega sveta. Po maziljenju Svetega Duha ozdravi naše rane. Okrepi voljo do življenja vsem ljudem.«
Naj bo z nami vedno in povsod mogočna Pomočnica iz Brezij, naša predraga Mati Marija.« Je pridigo zaključil škof Peter Štumpf.
Po pridigi je sledilo bolniško maziljenje, ob koncu maše pa blagoslov z najsvetejšim.
Veliko bolnih, invalidov in ostarelih se je udeležilo tudi večernic s petimi litanijami, ki so ob 13. uri potekale v baziliki Marije Pomagaj.

Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!

Pripravila: Andreja Eržen Firšt

Fotografije