Praznik, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja, obhajamo štirideset dni po veliki noči.
Po svetopisemskem izročilu se je Jezus po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).

Pomen Kristusovega vstajenja in trajne navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje.
Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje dalje ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri.

»Jezusov vnebohod, kot je dejal pokojni papež Frančišek, nas seznanja z globoko tolažilno resničnostjo na naši poti v Kristusu, pravem Bogu in pravem človeku, da je bila naša človeškost vzeta k Bogu. Kristus nam je odprl to pot. Če mu zaupamo svoje življenje in če se pustimo voditi Njemu, smo prepričani, da smo v varnih rokah, v rokah svojega Odrešenika. Zato bi bilo, kot je zapisal papež Benedikt XVI., zmotno razlagati vnebohod, kot začasno odsotnost Kristusa s sveta. Prav nasprotno, v nebesa gremo toliko kolikor gremo k Jezusu Kristusu in vstopimo Vanj. Nebesa so oseba, Jezus sam je to, čemur pravimo nebesa. Jezus nas vabi, da vztrajamo, tako kot so apostoli morali ostati v Jeruzalemu, se tudi mi pridružimo molitvam vse Cerkve in skupaj z Božjo materjo Marijo, prosimo za Duha, ki nas bo opogumil, ki nas bo nagovoril in ki nam bo dal trdno in močno vero, da bomo lahko sledili njemu, kot 'romarji upanja’ na poti proti nebesom, kjer je Kristus naš odrešenik,« je zaključil pridigo p. Tadej Inglič.

Praznik Gospodovega vnebohoda tako izraža našo vero, da je človečnost, ki je skupna vsem nam, po Kristusu vstopila v notranje življenje samega Boga.

Človek je tako našel svoje večno prebivališče pri Bogu.

Pripravila: UV

Fotografije