Podoba pastirja, ki na ramenih nosi ovco ali ovna (kriofor) je močno ukoreninjena v začetke upodabljanja božanstev. V starogrškem kultu je kriofor (grško κριοφόρος) ali criophorus, “nosač ovna”, figura, ki spominja na slovesno žrtvovanje ovna. Kasneje je postal drugo ime za grškega boga Hermesa, Hermes Kriophoros, bog, ki se prosto giblje med svetovoma smrtnikov in bogov.
Med preganjanjem kristjanov v času Rimskega cesarstva je bila krščanska umetnost nujno in namerno skrivna in dvoumna, pri čemer je uporabljala podobe, ki so bile v skupni rabi s pogansko kulturo, vendar so imele za kristjane poseben pomen. Podoba 'dobrega pastirja’, mladostnika brez brade v pastoralnih prizorih, ki zbira ovce, je bila najpogostejša od teh podob in je verjetno niso razumeli kot portret zgodovinskega Jezusa.
Podoba pastirja, ki na ramenih nosi ovco, je bila uspešna že v antični umetnosti. Za prve kristjane je bilo razumljivo, da so podobo prilagodili in ji dali novo interpretacijo: podoba Jezusa Kristusa, ki je v evangelijih predstavljen kot Dobri pastir, ki skrbi za svojo čredo (Janez 10,11-15) Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce.
Dobri pastir je pogost motiv iz rimskih katakomb in v reliefih sarkofagov, kjer sta krščanska in poganska simbolika pogosto združena.

Na sončno nedeljo Dobrega Pastirja se je pri Mariji Pomagaj zbralo veliko romarjev. Dopoldanski sveti maši ob 10. uri in 11.30 sta bili na trgu pred baziliko Marije Pomagaj. Osrednjo romarsko sveto mašo ob 10. uri je daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. V pridigi je spregovoril o današnji Božji besedi: “Prispodoba pastirja, ki vodi svojo čredo, je globoko zasidrana v življenju Aramejcev, izraelskih očakov sredi pastirskega načina življenja. Pastir je bil voditelj in tovariš. Je močan človek, ki brani pred vsemi nevarnostmi. Svetopisemsko izročilo govori o dobrem pastirju, o Božji skrbi za izgubljeno ovco, za izgubljenega grešnika. Ta dobri pastir je poslan k izgubljenim Izraelovim ovcam. Na koncu časov pa bo ločil ovce od ovnov. Tukaj gre za dobrega pastirja, ki svojim ovcam odkriva Očetovo ljubezen in dobroto. Je edini srednik, vrata, ki vodijo k ovcam. Končno je Jezus popolni pastir, ker pravi, da da svoje življenje za ovce. Tako jih poveže med seboj, ker jih združuje Očetova ljubezen in jim zagotavlja večno življenje.
Govor Jezusa o dobrem pastirju je začetek Cerkve. Po vstajenju, ko se prikaže Petru mu pravi: Pasi moje ovce. Po Gospodovem zgledu morajo iskati izgubljeno ovco, jo ščititi pred volkovi in nevarnostmi. Zato kliče Peter svojim pomočnikom in naslednikom: »Bodite čredi v zgled. In ko se bo razodel véliki pastir, boste dobili nevenljivi venec slave.« (1 Pt 5,3-34) Tudi mi smo se danes zbrali pri Mariji Pomagaj, da bi prisluhnili Božji besedi, kakor smo slišali v prvem berilu.
Največje znamenje našega upanja, v svetem letu, kot romarji upanja je, da poslušamo Jezusa Kristusa, dobrega pastirja in da hodimo za njim.
Srce zmore prepoznati glas evangelija, glas Jezusa Kristusa in po Njem glas njegovega Očeta. Ta glas in ta beseda lahko umiri, potolaži in okrepi našo notranjost. Tu nam Jezus zagotavlja, kar smo slišali v evangeliju, da se njegove ovce ne bodo nikoli pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz njegove roke, Jezus in Oče sta eno.
Kakšna varnost in gotovost je to. Živeti in ostati moramo v Njem. Vsaka naša rana, rana, ki krvavi, bo oprana s krvavečo rano Jagnjeta, dobrega pastirja. Vse, kar danes krvavi in boli, se bo Njem svetilo.
Takšnega Boga oznanjata apostola Pavel in Barnaba v Antiohiji. Tako imamo na eni strani Boga, ki deluje z vso močjo in milostjo, ki ne pojenja, na drugi strani pa zavist in ljubosumnost Judov. Tako je tudi danes. Vse se ponavlja. Judje, ki vidijo množico, so jezni in zavistni.
Pavel in Barnaba dobro vesta, da nista prišla v svojem imenu in zato ne sprejemata časti, ampak Bogu dajeta hvalo. Zato lahko preneseta navdušenje množic, kakor kasneje tudi zavrnitev in izgnanstvo. Je lahko hkrati vesel, z množico in ko doživi preganjanje, si otrese prah z nog in gre dalje. Če ostane sam, ve, da je v roki iz katere ga nihče ne more iztrgati.
Bistvo vsega ostaja, da Gospod govori v rahlem vetriču in se razodeva osebno. Tu je razlog našega veselja, spodbude in moči za naprej.
Devica Marija je poslušala in sledila glasu Dobrega Pastirja. Naj nam ona pomaga, da bomo z veseljem sprejeli Jezusovo povabilo ter postali njegovi učenci in tako vedno živeli v gotovosti, da smo v rokah Boga Očeta.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije