V evangeliju je zelo jasno pokazano, da samo božje odpuščanje in njegova ljubezen, sprejeti z odprtim in iskrenim srcem, dajeta moč upirati se zlu in ne 'grešiti več’. Tudi iz tega dogodka lahko razumemo, da je naš pravi sovražnik vztrajanje v grehu, ki vodi v polom naše bivanje. Tako je o današnje evangeljskem odlomku 5. postne nedelje zapisal papež Benedikt XVI.
Zadnjo nedeljo pred Cvetno nedeljo praznujemo tiho nedeljo oziroma prva nedeljo trpljenja. Vstopamo v čas neposredne priprave na Veliko noč. V tem času je glavna misel bogoslužja trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Baziliko Marije Pomagaj so danes pri vseh svetih mašah napolnili romarji iz različnih koncev naše domovine. Osrednjo romarsko sveto mašo je ob 10. uri daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. V pridigi je mspregovoril o današnji božji besedi: “To, kar je na svetu gotovo, je, da smo ljudje grešniki. Mnogi bi radi misel na greh izrinili iz svojega življenja. A greh ostaja naš sopotnik.
Kristjani se zavedamo, da je glavni namen postnega časa sprava z Bogom. Te sprave pa ne moremo doseči brez istočasne sprave z našimi brati sestrami. Vsak dan v molitvi molimo in prosimo Boga Očeta, da nam odpusti naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Tu nastopi vprašanje, če res iz srca odpuščamo?
Kot farizeji tudi mi radi obsojamo druge, a usmiljenja pa si želimo vsi.
Moliti moramo, da bomo deležni milosti, ki nam bo pomagala ne očitati slabosti, ampak rane obvezovati in zdraviti z usmiljenjem. Živimo v družbi, ki čedalje bolj zavrača odgovornosti za svoja dejanja, napake vedno delajo samo drugi in oni so krivi, ne mi.
Jezusa srečamo med množico, ki jo uči. In v tem trenutku učenja pripeljejo prešuštnico preden in jo javno obtožijo. Edino, kar je bilo v njihovih mislih je bilo to, da bi ga ujeli in obtožili. Njim ni bilo za ženo in njeno prešuštvo. Jezus jih pronicljivo izzove in na ta njegov izziv in vprašanje si nihče niti mislil ni, da ga bodo doživeli: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Sledi ironija in začnejo odhajati drug za drugim. Očitno so prav ti imeli največje dolgove. In tako ostaneta sama. Pred Bogom ni obtožb, si samo ti in On. Tudi žena se ne izgovarja, da tega ni storila. Jezusu samo odgovori, da je nihče ni obsodil. Tudi Jezus ji reče: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več«, ji odgovori.
Tako je Jezus pred njo odprl novo pot, ustvarjeno z usmiljenjem, pot, ki pa zahteva njeno prizadevanje, da ne bo več grešila. To povabilo velja za vsakega od nas. Ko nam Jezus odpušča, nam vedno odpre novo pot, da gremo naprej.
Ne reče ji, da je prešuštvo greh, niti je ne kaznuje po postavi. Prav tu je skrivnost Jezusovega usmiljenja. Jezus preseže postavo in ji reče, da naj odide v miru. Gre še naprej in ji priporoča, naj več ne greši. V tem vidimo Jezusovo usmiljenja do grešnika, ki ga brani pred sovražniki in pred pravično obsodbo. To velja tudi za nas. Kolikokrat si tudi mi po pravici zaslužimo obsodbo. Toda Bog nam odpušča. Kako?
Vsem želim, da bi se res oklenili življenja v Kristusu in s Kristusom.
Kako gledam na bližnjega: ali tako, kot nam danes kaže Jezus, torej z usmiljenim pogledom, ali pa z obsojanjem, včasih celo s prezirom, tako kot tožniki iz evangelija, ki se postavljajo za zagovornike Boga, a se ne zavedajo, da teptajo svoje brate in sestre.
Ali smo kdaj pomislili, kako potrpežljiv mora biti Bog z nami? To je njegovo usmiljenje. Usmiljenje dela svet boljši, srčnejši in prijaznejši. Božje usmiljenje nam vrača resnično življenje. Zato po Mariji k Jezusu. Ta napis imamo na pročelju naše bazilike. Jezus nas ima rad in zato ga imejmo radi tudi mi.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič

Pripravila: AEF

Fotografije