Ime bela nedelja (lat. Dominica in albis) izvira iz starokrščanskih časov, ko so novokrščenci, ki so prejeli zakrament sv. krsta med velikonočno vigilijo, ves teden po veliki noči prihajali k bogoslužju v belih oblačilih. Uporaba belih oblačil, ki so znamenje čistosti, je izpričana od 4. stoletja, poseben pomen pa so dobila v 17. stoletju, ko so jezuiti na nedeljo po veliki noči uvedli skupinsko prvo obhajilo.
Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 30. aprila leta 2000 na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«
Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini Kowalski.
Osrednjo romarsko sveto mašo je na nedeljo Božjega usmiljenja v baziliki Marije Pomagaj daroval rektor, dr. p. Robert Bahčič V pridigi je dejal: “S čim so si apostoli zaslužili, da jih Jezus obišče pri zaprtih vratih in jim nakloni svoje usmiljenje in odpuščanje? Nobenih zaslug nimajo.
Jezus sam pride k njim in jim pokaže, kdo je resnični in usmiljeni Pastir. Jezus prihaja tudi k nam, v vse tisto kar nosimo in doživljamo v sebi. Jezus nas želi osvoboditi našega nemira, odvzeti naše grehe. Dar odpuščanja nam podarja Jezus, kakor apostolom, po vstajenju, potem ko je na Kalvariji, po darovanju svojega življenja na križu, zadostil božji pravičnosti za grehe sveta. Odpuščanje dobimo pri spovedi. Odpuščanje celi našo vest, obuja duhovno mrtve. Odpuščanje, kakor je večkrat povedal pokojni papež Frančišek, je najmočnejše Gospodovo sporočilo.
Naše rane in grehe Jezus obvezuje in zdravi s svojim usmiljenjem. Zato se k našemu zdravniku duš zatekajmo v vsej ponižnosti, skesanosti in zaupanju. Usmiljenje nas povezuje z Bogom in človekom in odpira srce upanju, da smo ljubljeni s strani Boga, ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh.
Mir se rodi iz Božjega odpuščanja. In to ni mir, za katerega se pogaja. To je Jezusov mir, njegov velikonočni dar.
Jezus se obrne k Tomažu s posebnim blagrom, ki ga ne najdemo v govoru na Gori: »Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!« Vera ne bo temeljila na gledanju, ampak na pričevanju tistih, ki so videli. Po tej veri kristjani vstopamo v globoko povezanost z vstalim Jezusom Kristusom. Tu ne smemo pozabiti na Jezusovo molitev pri zadnji večerji:
»Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame.« (Jn 17,20) Jezus je molil tudi za nas, ker tudi mi sestavljamo Cerkev.
Tomaž je začel verovati v Kristusa in njegovo vstajenje, potem ko je videl rane. Rane ostanejo tudi po vstajenju. In zakaj? Rane so znamenje ljubezni in zato ne morejo izginiti. So znamenje ljubezni s katero je Jezus šel v trpljenje in na križ. Apostol Pavel bo potem zapisal: »Ljubezen nikoli ne mine.« (1 Kor 13,8). Ko se Tomaž zateče v Kristusove rane, začne verovati, ker se je srečal z ljubeznijo. Kristusove rane postanejo znamenje božje ljubezni in božjega usmiljenja.
Podoba Jezusa, ki se je prikazal Favstini Kowalski, kaže na žarke, ki prihajajo iz njegovih ran in to so žarki milosti, ki predstavljata kri in vodo.
Znamenje Kristusove ljubezni so rane. Apostol Tomaž se je zatekel v Jezusove rane. Tudi mi se zatekamo in izročamo v Jezusove rane ko izgovarjamo molitev Duša Kristusova, kjer rečemo – v svoje rane sprejmi me.
To je povabilo tudi za nas, da gremo oznanjat Vstalega Kristusa. On je naš mir, ki ga je ustvaril s svojo ljubeznijo in svojo krvjo.
Naj nam Devica Marija, ki je Mati usmiljenja, izprosi milost Božjega usmiljenja in da bi bili tudi usmiljeni do drugih.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF
Fotografije
