Na četrto postno nedeljo oznanjamo evangelij o očetu in dveh sinovih, bolj znan kot prilika o 'izgubljenem sinu’ (Lc 15,11-32). Ta odlomek svetega Luka predstavlja vrhunec duhovnosti ter literature vseh časov. Dejansko, kaj bi bila naša kultura, umetnost, še več, kaj bi bila naša civilizacija, brez razodetja Boga Očeta, ki je poln usmiljenja? Ta prilika nas vedno gane in vsakič, ko jo poslušamo ali prebiramo, nam ponuja vedno nove pomene. Predvsem ima to evangeljsko besedilo v sebi moč, da nam spregovori o Bogu, nam da spoznati njegovo obličje, oziroma še bolje, njegovo srce. Potem ko nam je Jezus spregovoril o usmiljenem Očetu, ni več tako kot je bilo, saj namreč poznamo Boga. On je naš Oče, ki nas je iz ljubezni ustvaril svobodne ter nam dal vest, ki trpi, če se izgubimo in praznuje, ko se vrnemo.
(misli papeža Benedikta XVI.)

Na četrto postno nedeljo so baziliko Marije Pomagaj pri vseh svetih mašah napolnili romarji iz vseh koncev naše dežele. Osrednjo romarsko sveto mašo ob 10. uri je daroval gvardijan, p. Krizostom Komar. V pridigi je med drugim dejal: “4. postna se imenuje tudi nedelja veselja, saj se bližamo praznikom našega odrešenja, naše vere. Veliko noč bomo obhajali čez tri tedne.
Danes smo slišali enega najbolj znanih evangelijev, ki govori o Božjem usmiljenju in dobroti ali o izgubljenem sinu, ki se vrne nazaj k očetu. Namreč od očeta sin terja tisto, kar mu pripada. Oče mu da, ker je svoboden in želi, da bi tudi sin spoznal svobodo. S tem premoženjem gre v svet in ga zapravi za uživanje. Ne koncu se znajde med nečistimi živalmi, med svinjami, ki imajo veliko za jesti, on pa trpi lakoto. Nikogar ni, ki bi mu dal za jest. V tej bedi, ko mu kruli po trebuhu, spozna, da imajo najemniki pri očetu več kot in. Zato se odloči, da bo šel nazaj k očetu in mu priznal svoj greh. Oče ga z veseljem sprejme, ga objame in za njega pripravi veselico.
Človek velikokrat šele v lastni bedi in pomanjkanju, ko se znajde v blatu, spozna, da mora nekaj narediti zase, se spremeniti ali spreobrniti.
Drugi sin pa je bil priden, ves čas pri očetu. A je bil ljubosumen na svojega brata, ker mu je oče pripravil tako veselico. A oče mu pravi, ti si vedno pri meni, kar je moje, je tudi tvoje.
Bratje in sestre, ne moremo se pred Bogom hvaliti, kako smo dobri in pravični. Samo eden je pravični, Jezus Kristus, vsi drugi pa smo grešniki in potrebujemo Božje usmiljenje. Zato je pomembno, da pred Boga prihajamo ponižno in skesano, s prošnjo, da nam Bog odpusti grehe.
Prosimo žalostno Mater Božjo, da nam pomaga pri tem prizadevanju. Naj nam izprosi milosti in moči, da se bomo dobro pripravili na Veliko noč.”

Pripravila: AEF

Fotografije