Od 28. do 30. marca 2025 je v Vatikanu potekalo mednarodno srečanje misijonarjev usmiljenja, ki jih je pred desetimi leti ustanovil papež Frančišek. Udeležence je najprej, v dvorani Pavla VI. v Vatikanu, pozdravil nadškof Rino Fisichella, proprefekt Dikasterija za evangelizacijo. Poudaril je, da so to dnevi oblikovanja, vzgoje in zato je prav, da smo prisotni na tem svetoletnem srečanju, a škoda za vse ostale, ki niso prišli.
Na kratko nam je predstavil potek našega dela in nas spodbudil naj bomo še naprej prinašalci upanja za vse, ki prihajajo k sveti spovedi. Potem je predstavil prvega predavatelja, msgr. Alfonsa V. Amaranteja, rektorja lateranske papeške univerze, ki nam je spregovoril o spovedi, ki ima najdaljši zgodovinski razvoj. Poudaril je, da je sveto leto poseben čas milosti, da bo Sveti Duh še bolj prisoten med nami. Da bomo pravilno gledali na ljudi se je naslonil na posinodalno apostolsko spodbudo Radost ljubezni, številka 36., in poudaril, da moramo biti ponižni in realni, da bomo lahko pravilno gledali na ljudi. Kristus je vir milosti, ki človeku ponuja usmiljenje. V luči življenja, kot pri izgubljenem sinu, je možno resnično srečanje. V imenu Kristusa sprejemajmo ljudi. Krhkost je trenutek milosti. Odpuščanje, kot je poudaril msgr. Alfonso, lahko spremeni prihodnost. Tu nam pride v pomoč Sveti Duh. Spoved je pogled upanja za prihodnost. Kristus je prišel rešit svet in zato z ljubeznijo sprejemajmo ljudi, ki prihajajo k nam in bodimo delivci upanja.
Drugo predavanje je imel pravnik msgr. Michele Fiorentino, ki je na Dikasteriju za evangelizacijo odgovoren za temeljna vprašanja evangelizacije v svetu. Msgr. Michele je poudaril in nas spomnil, da je misijonarje usmiljenja osebno, pred desetimi leti, postavil papež Frančišek. Gre za osebno imenovanje, ki nam je podeljeno za nedoločen čas. Misijonarji usmiljenja ne morejo biti škofje, ampak samo duhovniki. Oblast odpuščati grehe, ki so pridržani apostolskemu sedežu, nam je dana osebno in nam ni potrebno, da se v določenih stvareh zatečemo na apostolsko penitenciarijo. Naše služenje, je posebej naglasil msgr. Michele, je na ravni foro interno. Poleg odpuščanja grehov moramo biti tudi oznanjevalci usmiljenja in ljudi vabiti k prejemu zakramenta sprave.
Popoldan smo poromali v baziliko Sant’Andrea della Valle, pri trgu Navona ter imeli spokorno bogoslužje s spovedovanjem in molitev ’24 ur za Gospoda’. Spokorno bogoslužje je vodil msgr. Gram Bell, podtajnik Dikasterija za evangelizacijo.
Pri bogoslužju je s petjem sodelovalo gibanje Marijina goreča mladina. Po prebranem evangeljskem odlomku o blagrih je navzoče s kratko homilijo nagovoril msgr. Bell. Poudaril je, da »ne obstaja niti en blagor, ki ga Jezus ne bi živel v polnosti«, zatem pa je spregovoril o moči zakramenta sprave. Dejal je, da je odpuščanje mogoče »samo zahvaljujoč Gospodovemu križu« ter zbrane v baziliki povabil, naj prag spovednice prestopijo z »intenzivnostjo, odkritostjo in iskrenostjo«. Srečanje se je nadaljevalo z izpostavitvijo Najsvetejšega ob pesmi, ki se je kasneje izmenjavala s trenutki tišine, medtem ko smo misijonarji usmiljenja pristopali k zakramentu sprave.
V soboto, 29. marca, smo skupaj poromali, med molitvijo in petjem, k svetim vratom bazilike Svetega Petra. Po prehodu skozi baziliko smo nadaljevali z romanjem k lurški votlini, ki se nahaja na vrhu vatikanskih vrtov. Tam so nam najprej predstavili posebno štolo, ki smo naslednji dan prejeli v dar za obhajanje svete evharistije. To je tretja posebna štola za misijonarje usmiljenja, ki nam jo je podaril papež Frančišek.
Štole je pripravila škofija Prato, skupaj z mestom in tekstilno četrtjo Prato. Narejene so iz toplega vijoličnega žakarskega blaga in predstavljajo pravo obrtniško mojstrovino, ki so jo izdelali v več podjetjih v tekstilnem okrožju Prato, najpomembnejšem v Evropi. Dizajn, ki krasi liturgična oblačila, je zasnoval msgr. Daniele Scaccini, generalni vikar škofije Prato. Logotip, izbran za štole, povzema simbole jubileja in prikazuje križ, prepleten s ključi svetega Petra, ki se nanašajo na poslanstvo duhovnikov in njihovo nalogo prinašanja Kristusove luči v svet, ki jo predstavljajo zlate nitke, ki dajejo svetlost. Štole sta simbolično izročila msgr. Rinu Fisichelli msgr. Giovanni Nerbini in županja mesta Prato Ilaria Bugetti.
Nato nam je msgr. Fisichella prebral posebno sporočilo, ki nam ga je namenil papež Frančišek, ki je takole zapisal:
»Dragi bratje, rad bi vas srečal ob vašem jubilejnem romanju in vam, misijonarji usmiljenja, osebno izrazil svojo hvaležnost in spodbudo. Zahvaljujem se vam, ker s svojim služenjem pričujete o očetovem obličju Boga, ki je neskončno velik v ljubezni, ki vse kliče k spreobrnjenju in nas vedno prenavlja s svojim odpuščanjem. Spreobrnjenje in odpuščanje sta dve nežnosti, s katerima Gospod obriše vsako solzo z naših oči; sta roki, s katerimi Cerkev objema nas grešnike; sta nogi, s katerima hodimo na našem zemeljskem romanju. Jezus, Zveličar sveta, nam odpira pot, po kateri hodimo skupaj in mu sledimo v moči njegovega Duha miru.
Zato vas spodbujam, da ste pri svojem poslanstvu kot spovedniki pozorni pri poslušanju, pripravljeni pri sprejemanju in stanovitni pri spremljanju tistih, ki želijo prenoviti svoje življenje in se vrnejo h Gospodu. S svojim usmiljenjem nas Bog pravzaprav notranje preoblikuje, spremeni naše srce: Gospodovo odpuščanje je vir upanja, saj nanj lahko vedno računamo, v vsaki situaciji. Bog je postal človek, da bi svetu razodel, da nas nikoli ne zapusti! Predragi, želim vam romanje z bogatimi sadovi. Iz srca blagoslavljam vaš apostolat in prosim Marijo Brezmadežno, naj bdi nad vami kot Mati usmiljenja. In prosim, ne pozabite moliti zame.
Rim, klinika Gemelli, 19. marec 2025, na slovesni praznik sv. Jožefa.«
Po teh besedah in aplavzu smo za papeža, kakor nam je zapisal, zmolili rožni venec ter zapeli litanije Matere Božje.
Zaključek srečanja misijonarjev usmiljenja je bilo v nedeljo, 30. marca, ko smo se zbrali pri sveti maši v baziliki Sant’Andrea della Valle, ki jo je daroval nadškof Rino Fisichella, proprefekt Dikasterija za evangelizacijo.
Med homilijo je premišljeval ob evangeljskem odlomku o izgubljenem sinu. Po njegovih besedah Jezus ne bi mogel govoriti o Bogu z bolj pomenljivimi lastnostmi, kot so uporabljene v tej priliki. Prek obeh sinov se razodeneta Očetova ljubezen in usmiljenje. Poudaril je, da lahko v obeh bratih najdemo lastnosti, ki so nam skupne.
V nadaljevanju homilije se je msgr. Fisichella zaustavil ob drugem bratu, ki nam je zelo podoben, ko je ob bratovi vrnitvi jezen in užaljen. Koliko krat tudi mi za svoje služenje in zvestobo zahtevamo, da dobimo nekaj v zameno; in sicer do te mere, da zastonjskost služenja spremenimo v orožje upora proti Bogu. Greh, ki se skriva v takšnem obnašanju, postane popolnoma jasen v Očetovem odgovoru: »Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje.« (15,31) To, kar ne razumemo, je vrednost bližine z Bogom, je izpostavil msgr. Fisichella.
V nadaljevanju je duhovnike opozoril, da se ne smemo navaditi na službo, kjer bi tvegali, da vse postane nekaj ponavljajoče se, sad našega delovanja. Če bi se vedno zavedali milosti, ki nam je dana, da smo lahko vsak dan z njim, in predvsem besed »vse moje je tvoje«, bi naše duhovniško življenje razodevalo Očetovo ljubezen. Poklicani smo vztrajati z Bogom, da bi z njim vse podelili in nas povabil, da vzamemo za svoje vidike očetovstva, ki izhajajo iz prilike: najprej gre za očeta, ki v pričakovanju gleda proti obzorju. Duhovniki moramo po proprefektovih besedah znati gledati daleč naprej, da bi takoj dojeli navzočnost tistih, ki so daleč in se približujejo. Daljnovidnost nas obvezuje, da takoj opustimo kratkovidnost, ki pogosto prebiva v naših mislih in ravnanju, da bi razširili svoje srce in um ter globoko vstopili naproti tistim, ki se nam približujejo.

Tekst: p. Robert Bahčič

Fotografije