“Božja beseda nam danes govori o dvojni usmerjenosti človeka. Na eni strani usmerjenost v ta svet, v samega sebe, v svoje lastne koristi, se pravi, proč od Boga. In če se njegovo srce odmika od Boga je tak človek mrtev in brez prihodnosti.
Na drugi strani pa naravnanost na Boga in v zaupanju vanj.
Blagor nam, da smo tukaj ob oltarju, da smo tako pri izviru življenja in zdravja, kot drevo ob vodi, da ne usahnemo. Biti z Jezusom je zdravilo in moč za težke čase in trenutke.
Največji čudež evangelija niso najrazličnejši čudeži, ki jih je Jezus storil, ampak blagri, ki jih je povedal. Zakaj? Človeka, ki je preveč zagledan vase, spreminjajo, da postane odprt za stisko bližnjega, da je ponižen, odprt za Božjo besedo, da je rodoviten na zemlji in zbira zaklade za nebesa.
Jezus nam želi odpreti oči, da vidimo z njegovim pogledom onkraj videza, onkraj površinskosti in nas uči, da naj razločujemo situacije z očmi vere. To je klic k popolnemu zaupanju Gospodu. Gre za to, da odpremo srce živemu in pravemu Bogu. Samo on lahko da našemu bivanju tisto tako želeno polnost, ki jo je tako težko doseči. Zaradi tega nam Jezus odpira oči za resničnost.
Jezusovi blagri so odločilno sporočilo, ki nas spodbuja, priganja, da ne postavljamo svojega zaupanja v materialne in minljive stvari, da ne iščemo sreče pri prodajalcih megle, ki so tolikokrat prodajalci smrti in izvedencih prevar. Gospod nam pomaga odpreti oči, da si pridobimo bolj prodoren pogled na resničnost, da se varujemo kronične kratkovidnosti, s katero nas posvetni duh okužuje.
Bog nikoli ne razočara. Blagri dejansko določajo identiteto Jezusovega učenca. Zvenijo lahko tuje, skoraj nerazumljivo tistemu, ki ni Gospodov učenec. Svet ne pripada tistim, ki si ga lastijo ali kupijo, ampak tistim, ki ga delajo boljšega. In ne bodo ga izboljšali tisti, ki so zbrali največ denarja.
Ker blagri niso zapoved, ukaz, ki ga je treba izpolnjevati, ampak jedro Jezusovega oznanila: vesela novica, da Bog daje življenje tistim, ki ustvarjajo ljubezen, Bog daje veselje tistim, ki gradijo mir. V njih je začetek zdravljenja srca, kajti ozdravljeno srce je začetek zdravljenja sveta.
Klic k zaupanju v Gospoda, v prvem berilu, je namenjen vsem nam, ker kdor pozablja na Boga in njegovo pomoč, je kakor grmičevje v puščavi, ki je komaj zmožno prave raste.
Človek, ki je postavil svoje zaupanje v Gospoda, je kakor drevo, ki raste ob vodi in se ne boji nasprotovanj, preganjanj, ker ve, da mu bo pomagal Gospod. Zaupati pomeni verovati.
Zaupanje v Boga sloni v Božjem usmiljenju, zvestobi in pravičnosti. To nam bo pomagalo, da bomo prišli do končnega cilja. Na tej poti h končnemu cilju nas spremlja in vodi Devica Marija, zato z veseljem prihajamo k Njej, se ji v molitvi izročamo in priporočamo, da nas varuje in opogumlja.” Je v pridigi na 6. nedeljo med letom dejal p. Robert Bahčič, rektor bazilike Marije Pomagaj.

Pripravila: AEF

Fotografije