Frančiškovi bratje in sestre vsako leto na predvečer smrti sv. Frančiška Asiškega obhajajo transitus, spomin prehoda duhovnega očeta od tega sveta k Nebeškemu Očetu.
To so sveti trenutki za vsako redovno skupnost. Njegova smrt je navdih, saj pomeni dvojno srečanje: srečanje s sestro smrtjo, ki jo je res sprejel kot sestro, veliko prijateljico, in srečanje s Kristusom, kjer čaka tudi nas, svoje brate in sestre.
Redke cerkvene osebnosti so tako kot Frančišek Asiški vplivale na Cerkev in družbo zahodnega sveta.
Vse življenje je imel pred seboj en sam cilj: postati bolj in bolj podoben Kristusu.
24. septembra 1224 se je svojemu Gospodu približal bolj kot kadarkoli prej. Med globoko molitvijo in v zamaknjenosti je na La Verni začutil rane Jezusa Kristusa.
To je v zgodovini Cerkve prva zanesljivo izpričana stigmatizacija.
Tistih nekaj dni, ki so sv. Frančišku preostali v življenju, je preživel v hvalnicah h Gospodu. Svoje nad vse ljubljene brate je spodbujal, naj z njim slavijo Kristusa.
Sam pa je, kolikor je mogel, zapel besede psalma: »S svojim glasom sem klical Gospoda, s svojim glasom sem prosil Gospoda.« (Ps 141).
Frančišek je vse stvarstvo vabil, naj hvali Boga, spodbujajoč jih s hvalnicami k Božji ljubezni, ki jih je sam sestavil. Še več, celo samo smrt, ki je vsem ljudem nekaj strašnega in bolečega, je spodbujal k hvali, in ko ji je hitel naproti, jo je sprejemal kot ljubljenega gosta: »Dobrodošla, moja sestra smrt.«
Sestro smrt je sveti Frančišek Asiški srečal ob sončnem zahodu, 3. oktobra 1226, na zeleni ravnini pod mestom Assisi. Njegovo življenje je bila čuječa delavnost, ponižni dar ljubezni za brate, nenehno iskanje ubogega in križanega Kristusa v veri, poslušanju božje besede in vztrajni molitvi.
Po večerni sveti maši, ki jo je daroval rektor Marijinega svetišča, p. Robert Bahčič, so Frančiškovi bratje v procesiji in z relikvijami sv. Frančiška Asiškega vstopili v baziliko in obhajali tranzitus.
Slovesnost je vodil gvardijan frančiškanskega samostana p. Tadej Inglič.
Pripravila: Urša Vehovec
Fotografije
