“Znati se zahvaliti, znati hvaliti, kar Gospod dela za nas. Kako zelo pomembno je to! Vprašajmo se torej, a smo sposobni izreči 'hvala’? Kolikokrat rečemo 'hvala’ v družini, v skupnosti, v Cerkvi? Kolikokrat rečemo 'hvala’ tistemu, ki nam pomaga, ki nam je blizu, ki nas spremlja v življenju? Pogosto nam je vse samoumevno. In to se zgodi tudi do Boga. Zelo lahko je iti do Gospoda ter ga nekaj prositi, toda vrniti se in se zahvaliti.” Je v eni od pridig dejal pokojni papež Frančišek.
Na 28. navadno nedeljo so k Mariji Pomagaj verniki priromali iz različnih koncev naše domovine. S tremi avtobusi tudi iz župnije Brusnice, skupaj z župnikom g. Tonetom Kerinom in diakonom g. Maticem Vidicem. Somaševanje osrednje romarske svete maše je ob 10. uri na trgu pred baziliko Marije Pomagaj vodil rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič, ob njem sta somaševala g. Tone Kerin in g. Pavle Juhant. Oba duhovnika sta letos praznovala 40 let mašniškega posvečenja.
Pater Robert Bahčič je v pridigi spregovoril o današnji Božji besedi: “V Božji besedi smo se srečali z dvema čudovitima zgodbama o hvaležnosti:
zgodbi o Naamanu Sircu in zgodbi o gobavcu Samarijanu. Prvo berilo nas popelje v leto 900 pred Kristusom in nam pripoveduje o Naamanu, generalu, poveljniku sirske vojske, sovražniku Izraela. Plenil je vasi in jemal ujetnike, vključno z mlado deklico, ki je postala služkinja njegove žene.
Ko je Naaman zbolel, je ta deklica Naamanovi ženi rekla: »O, ko bi bil moj gospod pri preroku, ki je v Samariji! Tedaj bi ga ozdravil njegove gobavosti.« (2 Kr 5,3) Iz tega že takoj vidimo, da deklica ni imela nobenega sovraštva do svojega ugrabitelja. Sama je verjela v Boga in želela pomagati temu človeku, sovražniku njenega ljudstva. Naaman sprejme ponudbo deklice in se odpravi na pot, da poišče tega človeka, ki bi ga lahko rešil gobavosti. Ko končno pride do preroka Elizeja, mu ta naroči preprosto in nič težko stvar, naj gre k Jordanu in se tam sedemkrat okopa. Naaman je besen, ker pričakuje nekaj izjemnega, čudovitega, kakšen obred, neko gesto, kakšen čudežni predmet. Postaja nestrpen in se sprašuje: vsa ta pot samo zato, da bi prišel in se okopal v luži? Jaz, ki sem vajen mogočnih rek Damaska.
Naaman je bil trmast in ni hotel poslušati preroka. Zdelo se mu je poniževalno, da mu daje tako banalno nalogo. Ali ne bi mogel tega storiti doma, v domači deželi, kjer imamo večje in lepše reke? Nato ga služabnik pregovori in mu reče, da prerok ni od njega zahteval nobene težke naloge, ampak samo, da se sedemkrat potopi v reki Jordan. Ker je bil poslušen, se je zgodilo Božje delo. Ko se je sedemkrat potopil v reko, je doživel popolno telesno ozdravljenje. Zatem takoj izpove vero v pravega Izraelovega Boga in njegovo srce se naveže na Gospoda.

Bog ne ozdravlja vsakega telesno in s tem nam hoče tudi povedati, da potrebujemo ozdravljenje našega srca. Naaman je bil deležen obojega, še bolj pa, da je Bog ozdravil njegovo srce, ki se je potem navezalo nanj.
Sirec ni ozdravljen zaradi vere, ampak zaradi poslušnosti. Sledi pa drugo, notranje ozdravljenje. In odslej hoče častiti samo tega Boga in to na zemlji iz te dežele.

V resnici pa je greh tista gobavost, ki omadežuje človeka in družbo.
Ošabnost in sebičnost namreč v človekovi duši porajata ravnodušnost, sovraštvo in nasilje. Te gobavosti duha, ki pači obličje človeštva, ne more nihče ozdraviti razen Bog, ki je Ljubezen. Ko človek, ki se spreobrne, odpre svoje srce Bogu, ga ta notranje ozdravi zla.

Druga zgodba je pripoved o desetih gobavcih. Število deset označuje celotno človeštvo in prav to je združeno z izkušnjo bolečine, ki nas vse dela enake. Celotno človeštvo, vseh deset, pride k Jezusu s prošnjo po ozdravljenju. Ko stojijo pred Jezusom niso ozdravljeni, ampak potem, medtem ko hodijo. Besedilo pravi: »In med potjo so bili očiščeni.« Ozdravljeni so, ko gredo v Jeruzalem. Za vero je potrebna pot. Vera si utira pot, ko gremo naprej, opremljeni z zaupanjem v Boga.
Na poti gobavcev je še en zanimiv vidik: premikajo se skupaj. Evangelij pravi, da so šli in bili očiščeni, vedno v množini: vera je hoditi skupaj, nikoli sami. Vendar pa po tem, ko so bili ozdravljeni, jih gre devet po svoje in le eden pride, da bi se zahvalil. Tedaj Jezus izrazi svojo grenkobo: »Kje pa je onih devet?« (v. 17). Skoraj se zdi, da tistega, ki se je edini vrnil, da bi se zahvalil, kliče na odgovor za ostalih devet. Naloga nas, ki smo tukaj je, da bi »obhajali evharistijo«, to je da bi se zahvalili, da poskrbimo tudi za tiste, ki so nehali hoditi k sveti maši, ki so se izgubil na poti. Da ne pozabimo na onih devet, tistih ki jih ni: smo varuhi bratov in sester, ki so oddaljeni. Mi smo posredniki zanje, odgovorni smo zanje. Želiš rasti v veri? Skrbi za brata ali sestro, ki je daleč. Jezus ni samo delivec čudežev, ampak nekdo, ki nas ljubi, in ta ljubezen je vredna veliko več kot ozdravitev.
Kaj je največja zahvala Bogu? Evharistija, daritev svete maše, preko evharistije nas Jezus vabi k sebi, ker nas želi napolniti s svojimi darovi, svojim odpuščanjem, s svojo besedo, s svojim telesom.

Molitev, ki me spreminja, je prava molitev. Naj se naše srce, po Marijinem zgledu in priprošnji, po molitvi rožnega venca, naveže na Jezusa.
Sprejeti molitev rožnega venca pomeni sprejeti Marijino roko, ki nam jo ponuja, da bomo v življenju hodili z Jezusom in Marijo ter se od njiju učili ljubiti Boga in bližnjega. Smo v svetem letu, ki nas posebej vabi, da sprejmemo vse milosti, ki nam jih Bog naklanja iz nebes, da bo v nas več veselja, več upanja, več ljubezni in spoštovanja.
Potrebujemo to skupno molitev, močno sredstvo, s katerim bomo skupaj klicali, da Bog vstopi v naše življenje in prežene od nas vse hudo, krivico, sovraštvo, razdor, vse kar je delo hudega duha. Bog naj vlada v naših družinah in v našem narodu. Vrnimo se na pot evangelija, na pot blagoslova, na pot miru.
Spodbuda ne zahteva nič težkega. Samo, da si vzamemo čas, se usedemo skupaj in molimo rožni venec ali pa vsaj eno desetko.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije