Novice
11. februar 2020
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.«(Mt 11,28) Na praznik Lurške Matere Božje so na Brezje, k Mariji Pomagaj, priromali bolniki in ostareli. Sveto mašo je daroval murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf SDB.

Danes smo na praznik Lurške Matere Božje obhajali 28. svetovni dan bolnikov. Že po tradiciji so se k Lurški Materi Božji radi priporočali že naši predniki, mnogi so romali k njej v Lurd a še številčnejši so se ji priporočali doma.
Romarsko sveto mašo za bolne in ostarele, ki so jo lahko spremljali tudi poslušalci Radia Ognjišče, je v baziliki Marije Pomagaj daroval murskosoboški škof msgr. Dr. Peter Štumpf SDP. Ob njem so somaševali še: g. Ciril Istenič, Javorje, g. Stanko Zver iz Bogojina, g. Anton Potokar, Krašnja, g. Simon Onušič, Gornji Logatec, g. Jože Kovačec, Povzela, g. Anton Kunstelj, Vič, rektor bazilike dr. p. Robert Bahčič ter msgr. Miro Šlibar, bolniški duhovnik in kaplan Lurške Matere Božje, ki je v uvodu v sveto mašo v imenu rektorja bazilike dr. p. Roberta Bahčiča in bratov frančiškanov najprej pozdravil vse, ki so priromali na Brezje še posebej murskosoboškega škofa msgr. Petra Štumpfa: »Slovensko Marijino narodno svetišče, bazilika Marije Pomagaj na Brezjah je to praznično dopoldne naš slovenski Lurd.Tisti, ki smo že romali v Marijino svetišče pod Pireneji se v duhu prestavimo tja.Vsi pa se v veri in upanju trdno postavimo tu, da bomo ob prazniku Lurške Matere Božje in 28. Svetovnem dnevu bolnikov z veseljem obhajali evharistično skrivnost. Hvaležni smo, da nas je primarij vseh primarijev Jezus Kristus povabil v to občestvo in nas vse povezuje, tudi tiste doma in po bolnišnicah, domovih in drugih zdravstvenih ustanovah. Po Mariji Vnebovzeti bomo povezani tudi z rajnimi, ki so romali v Lurd, na Brezje in drugam. Posebno pa se bomo spomnili p. Leopolda Grčarja, ki ga je Marija v teh dneh sprejela v svoj objem in ga kot zvestega duhovnika in ljubitelja jaslic pripeljala pred svojega Sina.« Je dejal.

Škof Peter Štumpf je na začetku pridige zbrane pozdravil z nadangelovim pozdravom nebeški Materi Mariji: »Ave« in navzoče spomnil, da se danes v molitvi in daritvi svete maše v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave« tudi k nam na Brezje. Tako smo vsi povezani v velikansko nepretrgano verigo neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo Ave, Ave Marija.
»Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike … Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju.«, je dejal in nadaljeval: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek. Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice.« Škof Peter Štumpf je vernikom predstavil tudi izkušnjo s smrtjo svojega očeta, ki je pred enim tednom zaspal v Gospodu: »Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60. obletnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila.« Za konec se je navezal še na besede iz evangelija ter dejal: »Jezus nas danes po evangeljski besedi opominja, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje. Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal. Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih.«

Po pridigi so duhovniki podelili zakrament bolniškega maziljenja.

Praznično sveto mašo na 28. svetovni dan bolnikov je s pesmijo sooblikoval ženski pevski zbor 'Talita’ iz Bogojine.

Za bolne, ostarele in pomoči potrebne, ki so na Brezje priromali sami, so tudi tokrat poskrbeli predstavniki reda malteških vitezov.

Hvala in Bog povrni!

Mati Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!

Pripravila: UK

Uvod v sveto mašo g. Miro Šlibar

Prenesi MP3 datoteko

Pridiga škof Peter Štumpf

Prenesi MP3 datoteko

Fotografije