Sv. Ambrož (Ambrozij) je bil škof in cerkveni učitelj, sin cesarskega namestnika. Rodil se je v Triarju okoli leta 340. Po šolanju je postal sodniški namestnik v več italijanskih pokrajinah. Ko je odhajal v službo, mu je cesarski namestnik dejal: »Pojdi in opravljaj svojo službo bolj kot škof kakor sodnik!«
Ko so v Milanu volili novega škofa, je prišel tudi Ambrož po službeni poti v cerkev, kjer so bile volitve. Kar je zaklical neki deček: »Ambrozij – škof!« In zbrano ljudstvo je soglasno ponovilo za dečkom: »Ambrozij – škof!« Ambrož se je prestrašil, zbežal in se skrival, slednjič pa je le spoznal, da se je v tem razodela Božja volja. Razdelil je svoj denar med reveže in se vdal.

Bil je vnet pridigar, posebej znan po svojih homilijah o devištvu. V pridigah in delih o krščanski morali je poveličeval Marijino devištvo in branil Kristusovo božansko naravo zoper arijansko zmoto. Njegovi nagovori so bili tako prepričljivi, da nekatere matere svojih hčera niso pustile k njegovim nedeljskim mašam zaradi strahu, da jim jih Cerkev vzela. Kot škof je odločno nastopal tudi zoper krivoverce, za kar je moral veliko pretrpeti.

Moč Ambroževih besed je h krščanski veri pritegnila tudi mladega Avguština. Sv. Avguštin je sprva občudoval Ambroževe govorniške vrline, a je kasneje ob njegovih besedah našel pot v krščanstvo in ga celo krstil. Ambrož je ljubil liturgijo. Bogoslužne obrede je opravljal pobožno in slovesno. V njegovih molitvah in spisih najdemo izjave, ki razodevajo ponižnost njegovega srca, spoštovanje vseh ljudi, tudi grešnikov. V Bil je tudi goreč apostol socialne pravičnosti. Umrl je leta 397.

V naših krajih velja sv. Ambrož za zavetnika čebelarjev in svečarjev, čebel in domačih živali. Prepoznamo ga po atributih, ki so: panj, knjiga, pisalno pero, golob, bič in tudi čebelarski klobuk.

Pripravila: UK