Danes obhajamo praznik Jezusovega krsta. Evangeljski odlomek poudarja, ko je Jezus prejel od Janeza krst v reki Jordan, ‘so se mu odprla nebesa’ (Mt 3,16). To je izpolnitev napovedi, kakor je prerokoval prerok Izaija: »Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo z resnico oznanjal pravico« (Iz 42,2-3), kot zvesti in krotki služabnik.
Praznik Jezusovega krsta nam ponovno odkrije dar in lepoto tega, da smo ljudstvo krščenih, torej z Kristusovo milostjo rešenih grešnikov.
“Danes v molku, hvaležnosti in spoštljivosti zremo Jezusa, ki prihaja iz Galileje k Jordanu, da bi ga Janez Krstnik krstil. Ko se je dal krstiti Janezu, skupaj z grešniki, je začel sprejemati nase težo krivde celotnega človeštva, kot Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta (prim. Jn 1,29).
Krst v Jordanu je predpodoba tega, kar se bo v polnosti dovršilo v daritvi na križu. Prav v tej daritvi na križu je prišlo do največjega Božjega sestopa, ko je ob strani pustil svojo svetost in Božje veličastvo. Popolnoma se je slekel vsega, da bi mi danes lahko oblekli Njega, z vsemi privilegiji Božjih otrok.
Na križu je dopolnil svoj krst. Globok pomen se pokaže šele na koncu Kristusovega zemeljskega življenja, z njegovo smrtjo in vstajenjem.
To dejanje ponižanja, s katerim se želi Jezus popolnoma uskladiti z Očetovim načrtom ljubezni, izraža popolno ujemanje volje in namenov, ki je med osebami Svete Trojice. Ob tem dejanju ljubezni se Sveti Duh razodene v podobi goloba, ki se spusti nad Jezusa in v tem trenutku tudi glas iz nebes pričuje vsem navzočim o ljubezni, ki povezuje Jezusa z Očetom.
Kristjani moramo pričati za ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha.
Oče se ni šalil, ko je dal svojega Sina do konca, neodvisno od tega, ali ga bomo ljudje sprejeli, spoštovali ali zavrnili. On se je prvi odločil, dokončno in za večno. Naš odgovor naj bo hvaležnost, da sprejemamo njegov zgled, njegove besede ter našo izročitev Njemu, ki se nam razodeva po vseh zakramentih, zlasti v sveti evharistiji.
Očetu je gotovo plamtelo srce, ko je gledal Sina ob ganljivem sestopu v jasli, k Jordanu in na koncu ob vzponu na križ. Ob vsem tem se Očetovo srce zgane in vzklikne: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« V Jezusu Oče zre vsakega od nas, tisto, kar ljubi v Sinu, ljubi tudi v nas, kajti z Njim smo eno telo. Kaj je tisto, kar nas mogoče ovira pri rasti v povezanosti z Gospodom. Kaj nas ovira, da ne živimo v polnosti krstnih obljub. Jezus je pri svojem krstu v Jordanu oblekel vse tisto, kar nam zamegljuje podobo Boga, kar nas od njega oddaljuje. Vse to slabo, vse grehe je vzel nase in nam izročil belo oblačilo, ki ga tako belo ne more pobeliti noben belilec tega sveta.
Jezus je Očeta vzel zares in je izpolnil, kar je Oče hotel. Tudi mi vzemimo Jezusove besede zares in jim dajmo življenje, da bo Očetovo veselje tudi nad nami. Kdor hodi za Sinom, hodi za Očetom.
Prosimo Devico Marijo, ki je rodila Jezusa, naj nas podpira s svojo priprošnjo pri našem prizadevanju v hoji za Kristusom po poti vere in dejavne ljubezni, po poti, ki jo je začrtal naš krst.” Je pridigo na nedeljo Jezusovega krsta zaključil p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF