Veliko romarjev iz vseh koncev naše domovine in tujine je na 7. velikonočno nedeljo priromalo k Mariji Pomagaj na Brezje. Osrednjo romarsko sveto mašo je na trgu pred baziliko Marije Pomagaj daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. Sveto mašo je v neposrednem prenosu prenašala TV Slovenija, prvi program.
“En dan pred smrtjo je Jezus pri zadnji večerji molil k svojemu Očetu. Tokrat je bila njegova molitev drugačna, svečana in namenjena ne samo njegovim učencem, ampak tudi vsem nam. Vsakemu izmed nas in sicer, kako naj živimo na tem svetu. Smo na tem svetu, a ne od sveta. In ker nismo od sveta, nas svet sovraži.
Za kaj vse Jezus prosi v molitvi Očeta za svoje učence, za tiste, ki bodo hodili za njim, torej tudi za nas? V Duhu je videl vso stisko in vsa mučeništva ter preganjanja teh, ki hodimo za njim.
Da nas obvaruje hudega. To hudo je vse zlo, pred katerim nas hoče Jezus obvarovati. Tu ne gre za razne nesreče, trpljenja, ampak, da ne bi izgubili vere, da ne bi odpadli od Boga, od Jezusa, Device Marije, da ne bi bili mlačni in zapustili Boga ter živeli, kakor da ga ni. Te tragedije nas želi Jezus v svoji molitvi obvarovati.
Potem Jezus moli in prosi Očeta, da bi svoje učence posvetil v resnici.
Kaj je bila resnica za Jezusa? To je nauk, ki ga je slišal pri svojem Očetu in ga razodeval svojim učencem in tudi nam. Gre za temeljno povezanost med Očetom in Sinom, gre za medsebojno ljubezen. Ta ljubezen je bistvo njegovega oznanila in njegove zadnje želje učencem, da se ljubijo med seboj. Posvetiti v resnici pomeni, da se oklenemo Jezusove besede, njegovega nauka in da potem nauku tudi živimo in vztrajamo.
Posvetiti se, pomeni ves se darovati Bogu, tudi za ceno lastnega življenja. In to je storil najprej on sam in za njim mnogi učenci, kristjani, ki tudi dandanes umirajo za Kristusa. Kristjani vso moč za zvestobo evangeliju črpamo iz Jezusove daritve na križu.
Tretja Jezusove prošnja v molitvi je prošnja, da bi bili vsi eni, kakor sta eno Oče in Sin. Tu gre za našo stalno povezanost z Bogom, da smo odsev te povezanost. Pot do tega je medsebojno spoštovanje, medsebojno zaupanje in medsebojna ljubezen. Zopet se tu nanašamo na besedo apostola Janeza v drugem berilu: Preljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.
Živeti v svetu pa ne od sveta pomeni, da moramo zapustiti vse, kar ni evangeljsko. Na tak način izražamo, da pripadamo Bogu.

Zgled te pripadnosti je Devica Marija, od njenega prvega Da, da je sprejela božje materinstvo, da je Božjo besedo sprejemala v svoje srce, jo ohranjala, premišljevala, po njej živela in zvesto hodila za svojim Sinom, bila je prva zvesta učenka Jezusa Kristusa. Naj tudi nam izprosi te zveste hoje za Jezusom.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF