“V začetku je božjo pot na Brezjah oskrbovala župnijska mošenjska duhovščina. Pa kmalu to ni več zadostovalo; vedno bolj se je čutila potreba, da bi bil pri božjepotni cerkvi stalni duhovnik. Ker je svetnih svečenikov manjkalo, je presvetli knezoškof dr. Jakob Missia izrazil željo, da bi se vodstvo božjepotne cerkve izročilo redu manjših bratov kranjske okrajine. Ponudba se je sprejela.
Pa vsak začetek je težak. Predvsem je bilo treba zaklada za zidanje samostana. Dobiti je bilo treba primernega sveta v samostanske namene. Preskrbeti je bilo treba glavnice za vzdrževanje redovnikov, kakor to svetno, redovno in cerkveno pravo terja.
Ker je bil prihod frančiškanov v dobro mošenjski župniji, je tedanji župnik Fr. Kumer knezoškofijstvu dne 27. februarja 1893, štev. 33, pisal: »da se frančiskanska naselbina želi«. Enako je občinski svet mošenjski v seji 26. julija 1893, štev. 708, po župnikovem vplivu z veliko večino sklenil, naj se zida samostan na Brezjah. V tem smislu se je tudi izjavil dne 12. marca 1897, štev. 30, Kumrov naslednik Ivan Berlic. In dne 1. avgusta 1893, štev. 2500, je vlada dovolila naselitev frančiškanov. Družina naj bi po tem odloku štela pet mašnikov in štiri brate; vendar – tako dostavlja – naj ne računa na kak javen zaklad ali na splošno milodarnost.
Ko pa je naselbina hvaležno sprejela od župnika Berlica nasvetovano nagrado, ki jo plača cerkev sv. Vida: p. superijoriju 600 kron, za dva patra in lajika po 400 kron, in intencije po 4 krone pozneje se je še dobilo za enega brata 400 kron, je bilo pravno vprašanje povečem rešeno.
Svet je nakupila frančiškanska provincija sama. Po kupni pogodbi, ki sta jo sklenila Ivan Ažman in Ivan Berlic s pooblastilom p. Placida Fabiani, provincijala (Sl. 38.) dne 16. novembra 1893, je prodal Ivan Ažman frančiškanskemu redu v Ljubljani od svojega posestva vlož. štev. 76 kat. Občine Brezje stavbišče parc. št. 39, hiš. štev. 55 (380 sežnjev ali 12 a 29 m²), sadna vrta parc. štev. 40/1, 40/2 (skupaj 305 sežnjev), vrt parc. štev. 41 /13 sežnjev ali 47 m²) in njivo parc. štev. 7 /917 sežnjev) za kupnino v znesku 6140 goldinarjev. Kupovavec je imel nastopiti posestvo in uživati parcele dne 1. oktobra 1894.
Ko pa je lokalna komisija z dne 9. oktobra 1896 odredila, da se ima samostan po nekoliko graditi na cerkveni parceli štev. 5, je cerkev zase obdržala parc. št. 5/1, 5/2 je pa izročila v last frančiškanskemu redu. Ta delček je s kupno pogodbo 1. maja 1899 prejel p. Konštantin Luser, tedanji provincijal za 5 goldinarjev. Cerkev je zastopal Berlic in dva ključarja. Razen tega so nastale še nekatere druge posestne spremembe. Cesta parc. št. 1006, ki je dosihdob vodila za cerkvijo, se je preložila na parc. št. 39. Med cestama parc. 1009 in 1008/2 se je naredila zveza parc. 7/2. Bivša vdova Gabrijelčič pa je prepustila od svoje posesti vlož. štev. 77, 14 a 07 m² frančiškanskemu redu proti temu v last, da ji je ta odstopil hišo štev. 55 in zemljišče parc. 39 s površjem 9 a in 99 m².
Zdaj je bilo treba začeti s samostansko gradnjo. Pa ni bilo denarja. Doneski romarjev so se docela porabili za novo cerkev. Frančiškanski red sam tudi ni kaj takega zmogel. Kje tedaj dobiti sredstev? Tu obudi Bog blago dobrotnico.
V Ljubljani »ob zvezdi«, Kongresni trg št. 5, je živela bogata in bogaboječa gospodična Frančiška Ovijazn (Ovijač). Zelo se je zavzemala za Brezje ter silno želela, da bi oo. frančiškani ondi oskrbovali božjo pot. Zbolela je in v tej bolezni, v kateri je tudi 11. januarja 1893 umrla, je 28. novembra 1892 v oporoki glavnim dedičem imenovala ljubljansko knezoškofijstvo; naložila mu pa je, da naj se dohodki njene hiše porabljajo toliko časa za frančiškanski samostan na Brezjah, dokler se poslopje ne dovrši in ne poplača. Sedaj je bilo delo omogočeno. In 5. septembra 1897 se je vložil temeljni kamen za novi samostan frančiškanski.
Vogelni kamen je blagoslovil ob obilni asistenci milostljivi prošt ljubljanski dr. Leonard Klofutar. P. Jožef Bizovičar pa je imel govor, v katerem je zbrani množici razložil namen prihodnjega samostana. Vodilno misel za govor si je zbral iz prazniške antifone hvalnic sv. Frančiška: Non sibi soli vivere, sed aliis proficere vult, Dei zelo ductue! (Ne sam sebi živeti, temveč drugim hočem koristiti, gnan od gorečnosti božje.)
Enonadstropna stavba se je hitro nadaljevala in v teku enega leta dovršila. Samostan leži na severni strani cerkve. Zidan je tako, da njegovi trije deli (trakti) tvorijo s cerkvijo četverokot ter imajo dvorišče v sredi. Zidanje je nadzoroval Fr. Faleschini.
Preden pa so imeli to bivališče novi delavci v vinogradu Gospodovem zasesti, je bilo potrebno še enkrat nastopiti pravno pot. Na zopetno pismeno kn. šk. vlogo, da bodo frančiškani duhovno pastirovali romarjem in vrhu tega tudi gospodarili z vsemi cerkvenimi dohodki, je prosil p. provincijal Placid apostolski sedež za kanoniško ustanovitev. Ista se je dne 18. julija dovolila.
In deveti dan meseca oktobra je bil dan, ko so »Manjši Bratje« klicali: Haec est dies. quam fecit Dominus: exultemus et laetemur in ea. (Ps. 117,24). – To je dan, ki ga je Gospod naredil, radujmo in veselimo se v njem. Ta dan je namreč leta 1898 blagoslovil ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič samostansko hišo, vpeljal sinove sv. Frančiška in jim oddal oskrbništvo romarske cerkve; ta je jenjala biti mošenjska podružnica, ker je postala neposredno škofovi oblasti podvržena.
Pri tej priliki je bilo na Brezjah mnogo pobožnega ljudstva, pa tudi veliko odličnih gospodov duhovnega in svetnega stanu. Presvetlega knezoškofa so obdajali p. Konštantin Luser, dekana J. Novak, J. Razboršek: Izmed svetnih: radovljiški okrajni glavar pl. Kaltenegger.”
(p. Henrik Damiš OFM, Brezje Marija Pomagaj, 1914)