Na god svetega apostola Tomaža so se v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah zbrali duhovniki, ki v letošnjem letu obhajajo 40 let mašniškega posvečenja.

Danes so se v baziliki Marije Pomagaj zbrali duhovniki, ki so pred štiridesetimi leti stopili bred obličje Boga in dali obljubo, da bodo kot dušni pastirji skrbeli za verni slovenski narod. Eni kot župnijski duhovniki drugi kot patri v samostanih.

V uvodu v sveto mašo je zbrane nagovoril škof Franc Šuštar, ki je dejal: »Bogu se danes zahvaljujemo za štirideset let mašništva in se spominjamo tistih dni pred štiridesetimi leti, ko smo bili posvečeni, ko smo imeli nove maše. Hkrati se spominjamo tudi vseh tistih, ki so nas spremljali: domače, prijatelje, profesorje, vzgojitelje in vse ljudi, ki so molili za nas in so nam pomagali, ko smo šli po tej poti. Vsak od nas lahko pomisli, koliko je bil deležen darov pri svetih mašah in pri zakramentih v vseh teh letih mašništva. Zato se še posebej želimo zahvaliti Mariji za varstvo in da nas na poti spremlja kot nebeška mati.«

Poleg škofa Šuštarja štirideset let mašniškega posvečenja obhaja tudi ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, ki je zbrane sošolce in vernike v pridigi takole nagovoril: »Globoka, pretresljiva in včasih tudi presenetljiva bi bila zgodba vsakega izmed nas. Tista zgodba, ki je ni v matičnih knjigah v župniji, ki je ni morda v župnijski kroniki, ampak tista zgodba, ki je zapisana v tvoji duši, dragi sošolec. Poznaš jo ti in jo pozna naš Bog. Zgodba zvestobe, zgodba vprašanj, zgodba praznovanj, zgodba hvaležnosti in na koncu vedno znova tisto, kar je potrebno vprašati: “Ali me ljubiš?” in Peter je odgovoril Jezusu: “Gospod, ti vse veš.” Ti poznaš zgodbo moje duše. Ti poznaš zgodbo mojega duhovništva, v vseh njegovih lučeh in sencah. In ti veš, da te imam v vseh teh lučeh in sencah, rad. Danes vse to izročamo v hvaležnosti dragemu Bogu in naši nebeški Materi Mariji.«

Nadškof je med homilijo opozoril na praznik svetega apostola Tomaža in na skupno praznovanje jubileja. Za Tomaža vsi takoj vemo, da je bil 'neveren Tomaž’ in na ta način ga je zaznamovala zgodovina in nikoli se ne bo znebil tega vzdevka nevernosti. Ampak Tomaž je, če gremo skozi evangelije, pravzaprav eden od bolj zgovornih apostolov. Večkrat se oglasi v apostolskem zboru. Prvič, ko se Jezus odpravlja k Lazarju iz Betanije, ker je zvedel, da je težko bolan, celo da je umrl. Iti v bližino Jeruzalema je bilo življenjsko nevarno. Jezusu so branili, ampak Bog ne ravna v skladu z našimi priporočili ali pa z našimi prepovedmi. Bog ravna po svoji ljubezni. Tako je Jezus sklenil, da bo šel, kljub vsemu. Tomaž je takrat rekel, gremo še mi z njim, da tudi mi umremo.

»Iti za Jezusom pomeni, umirati. Ne vedno v telesnem smislu, pomeni pa, umirati v vseh tistih poganjkih, ki rastejo iz mene samega, iz moje volje, mojih načrtov iz mojega hotenja. Če v resnici hočeš z njim, moraš biti pripravljen na to smrt. Dragi sošolci, verjamem, da smo vsi morali na takšen način umirati. Vendar smo to umiranje sebi, doživljali samo, če smo se dejansko napotili za Njim. Če se podamo na pot za Jezusom se podamo z vso resnico in zvestobo. Včasih z negotovostjo in strahom gremo na pot življenja. Ne kakor ga daje ta svet, kajti svet daje življenje, ki je prazno, plehko in kratko in ki je zapisano smrti. Jezus nam daje življenje v obilju, ampak to je življenje, ki prihaja iz njegovih poveličanih ran do konca.

Človek, ki ne sreča Jezusa, njegova vera je nestanovitna. Njegov odnos je nestanoviten, hodi za različnimi vodili, hodi po različnih poteh, tava. Pride in odide. Ko enkrat v resnici srečaš Jezusa v svojem življenju, ko se ti razodene in ko ga sprejmeš za svojega Gospoda in Boga, ne boš več odšel.

Hodil boš po svetu, kot oznanjevalec njegovega evangelija. Boš, če bo potrebno, potrdil svojo zvestobo tudi z mučeništvom, a Jezusa ne boš več zapustil. Zato dragi moji sošolci ob štiridesetletnici hvaležnosti za poklicanost in poslanstvo, prosim ljubega Boga, naj nam v zahvalo na to srečanje, v katerem potrjujemo, da je Jezus naš Gospod in naš Bog nakloni blagoslova. S tem vedno znova stopamo na pot, ki je On. Vedno znova oznanjamo Njega, ki je Resnica. Vedno znova odkrivamo življenje, ki ga On prinaša, ga daje in Je življenje.« Je pridigo zaključil nadškof Zore.

Vsem zbranim jubilantom v Slovenskem Marijinem narodnem svetišču vsi skupaj želimo obilo Božjega blagoslova in varstva Marije Pomagaj z Brezij.

Pripravila: UV