V Katoliški cerkvi na današnjo nedeljo zaznamujemo 9. svetovni dan ubogih, ki ga je razglasil pokojni papež Frančišek.
Božja beseda 33. nedelje med letom nas spodbuja k stanovitnosti, pri dobrih delih, molitvi in zglednem življenju. Kajti, le “s svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.” (Lk 21,19) Tudi najmogočnejša kraljestva, najsvetejše stavbe in najstabilnejše resničnosti na svetu ne trajajo večno, prej ali slej padejo. Ostaja pa vera in zaupanje v Boga, ki nikoli ne razočara.
“Liturgično leto se bliža koncu in berila za triintrideseto nedeljo med letom nas usmerjajo k drugemu in končnemu prihodu Kristusa, sodnika zgodovine in človeštva.
Zato nam današnja Božja beseda ponuja pogled naprej v zgodovino sveta, kot se bo razvijala po Jezusovem odhodu, prvo berilo pa upre svoj pogled v tisto zadnje, kar se bo zgodilo na koncu zgodovine. Jezusove besede se nanašajo na tempelj njegovega telesa, ki je Cerkev. O usodi le-tega so napovedane tri stvari:
1.Neizogibnost razkolov. »Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi!« Jezus tudi kliče gorje na vse tiste, ki dajejo pohujšanje. Ločine so neizogibne. To je moralo biti zelo boleče za Jezusa, ki je videl dogodke vnaprej in ki je tako goreče molil k svojemu Očetu in prosil za edinost.
Ob vsem tem daje samo eno priporočilo: »Ne hodite za njimi!« Lažni preroki in fanatični učitelji se pojavijo iznenada, da bi Jezusove učence spodbudili k opustitvi vere, zavrnitvi resnice evangelija in zanikanju svoje predanosti nebeškemu kraljestvu.
2.Potem takoj spregovori »o vojnah in vstajah, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.« Zopet Jezus ponavlja, kar že povedal, da ni prinesel mir, ampak meč, zato ker je On tisto nasprotovanje, ki je bilo napovedano ob njegovem darovanju v templju, kateremu bodo mnogi nasprotovali. Jezusov nauk in učenje, njegove besede, so se že njegovim sodobnikom zdele neznosne, prezahtevne in to do te mere, da so kričali: »Proč z njim!« In ko je rekel, da je prišel oznanit Resnico, da ima oblast odpuščati grehe, ga ne poslušajo, ker govori bogokletno. In ta odpor do Jezusa se nadaljuje tudi danes in se bo tudi v prihodnje. Od nas se zahteva vztrajnost, kljub vsemu, kar lahko pride: vojnam, kugam, uničenju … »S svojo vztrajnostjo boste rešili svoja življenja.« Jezus nas prosi, naj bomo zvesti do konca. Naj nam ne zmanjka vere, ognja, molitve.
3.Glede preganjanja je Jezus zelo jasen, ker to čaka celotno Cerkev in v takih okoliščinah nas Jezus vabi, da smo pričevalci. In da delamo, kakor nam naroča apostol Pavel v drugem berilu. On je garal dan in noč in ni jedel zastonj kruha. Tako se tudi od kristjana zahteva, da deluje v Cerkvi in svetu. In če to gledamo v luči božje previdnosti, nam še las ne bo padel z glave.
Vojne, nasprotovanja, preizkušnje, nas ne smejo oddaljiti od Gospoda, temveč nas spodbuditi, da se še bolj zaupamo Njemu, moči njegovega Duha ter njegovi milosti.
Kaj ostane, kaj ima vrednost v življenju, katera bogastva ne izpuhtijo?
Gotovo dvoje: Gospod in bližnji. To sta največji dobrini, ki ju je vredno ljubiti. Vse ostalo – nebo, zemlja, najlepše stvari – mine, toda iz življenja ne smemo izključiti Boga in drugih.
Bog nas nikoli ne zapusti, nikoli ne zapusti. To gotovost nosimo v srcu.
Če nas svet kritizira in sodi, če nas napada, ne postanimo se braniti, ne sklepajmo z logiko tega sveta: zaupajmo se Duhu. Ko svet preveč govori o Cerkvi, mora Cerkev več govoriti o Kristusu! In o svojem veličastnem Bogu. Bogu, ki ve. Ki razume. Ki šteje vsak las na tvoji glavi. Še vedno ne zaupaš?
Vse to pa mora povezovat vztrajna molitev, ki se izraža v hvaljenju in češčenju Boga ter v molitvi za sovražnike ter tiste, ki nas preganjajo.
Prosimo Devico Marijo, da nam pomaga skozi vesele in žalostne dogodke tega sveta ohraniti trdno upanje po večnosti in Božjem kraljestvu.
Prosimo Devico Marijo, da bomo z vso globino razumeli, da Bog nikoli ne zapusti svojih otrok.” Je v pridigi na nedeljo ubogih dejal rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF