V Katoliški cerkvi je 4. velikonočna nedelja imenovana tudi nedelja dobrega pastirja. »Dobri pastir da svoje življenje za ovce« (Jn 10,11).
Podoba pastirja, ki na ramenih nosi ovco, je bila uspešna že v antični umetnosti. Za prve kristjane je bilo razumljivo, da so podobo prilagodili in ji dali novo interpretacijo: podoba Jezusa Kristusa, ki je v evangelijih predstavljen kot Dobri pastir, ki skrbi za svojo čredo (Janez 10,11-15): “Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce.”
Na nedeljo dobrega pastirja se je svetih maš pri Mariji Pomagaj udeležilo veliko število romarjev. Osrednjo romarsko sveto mašo ob 10. uri je v baziliki Marije Pomagaj daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. V pridigi je spregovoril o današnji Božji besedi: “Predstavitev, ki jo je Kristus naredil o sebi, o Dobrem pastirju, je ena najbolj ganljivih in osupljivih. Ni naključje, da je prva upodobitev Odrešenika freska v rimskih katakombah, ki ga predstavlja kot dobrega pastirja z ovco na ramenih. Podoba pastirja je bila v izraelski tradiciji zelo znana. Mojzes, Savel, David in drugi voditelji so bili pastirji. Judje so si Boga radi predstavljali kot »pastirja«, ki skrbi za svoje ljudstvo, ga hrani in brani. Sčasoma se je izraz pastir začel uporabljati tudi za označevanje vaških voditeljev. Niso pa vedno znali skrbeti za ljudi in paziti nanje, kot je to počel vsemogočni Gospod.
Prerok Ezekiel je ostro kritiziral voditelje svojega časa: »Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede? Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno.« (Ez 34,2-4) In prerok je napovedal drugačno prihodnost: »Tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal.« (Ez 34, 11) Jezus o sebi reče: »Jaz sem dobri pastir.« Jezusova ljubezen do ljudi nikoli ni imela in nima meja. Druge je ljubil in ljubi bolj kot sebe. Vse ljubi z ljubeznijo dobrega pastirja, ki ne beži pred nevarnostjo, ampak da življenje za rešitev črede. Dobri pastir svoje delo opravlja z ljubeznijo, veseljem, najemnik brez volje, brez veselja in ljubezni. Dobri pastir je pri delu z vsem srcem.
Od kod Kristusu takšna ljubezen in veselje do svojih? Kristusova ljubezen ima vzor v Očetovi ljubezni do Sina. Najprej Oče ljubi Sina in v moči te ljubljenosti Sin ljubi Očeta in ljudi. V moči te ljubezni lahko reče: »Svoje življenje dam za ovce.« (Jn 10,15) V tej izjavi vidimo in vemo, da nas ne odrešuje oblast, ampak ljubezen.
Bog, ki je postal jagnje, nam govori, da svet rešuje Križani in ne tisti, ki križajo. Ena temeljnih značilnosti pastirja mora biti ta, da ljubi ljudi, ki so mu zaupani, kakor ljubi Kristus, v katerega službi je. 'Pasi moje ovce,’ reče Kristus Petru in v tem trenutku tudi meni.
Ljubiti ljudi pomeni biti pripravljen trpeti. Ljubiti pomeni dati ovcam pravo dobrino, hrano Božje resnice, Božje besede, hrano njegove navzočnosti, ki nam jo daje v najsvetejšem zakramentu.
V podobi Jezusa, dobrega pastirja, zremo Božjo previdnost, njegovo očetovsko vnemo za vsakega od nas, ne pušča nas samih. Iz tega zrenja Jezusa, pravega in dobrega Pastirja, prihaja ganjen vzklik začudenja, ki ga lahko najdemo v današnjem drugem berilu: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče« (1Jn 3,1). To je resnično presenetljiva in skrivnostna ljubezen, saj je s podaritvijo Jezusa kot Pastirja, ki daje življenje za nas, nam Oče dal vse, tisto največje in najdragocenejše, kar nam je mogel dati. Resnično je najvišja in najčistejša ljubezen, saj ni v ozadju nobene potrebe, preračunljivosti ali kakršne koli želje po izmenjavi. Pred to Božjo ljubeznijo okušamo neskončno veselje in se odpremo hvaležnosti za vse to, kar smo zastonj prejeli.
Vse to nam govori in spodbuja ter vabi, da se oklenemo te žrtvovane darovanjske Jezusove ljubezni. Kakor je Jezus črpal darovanje za ljudi iz povezanosti z Očetom, tako se tudi mi oklenimo Jezusa, da bo On naša moč za naše darovanje v našem vsakdanjem življenju.
Naj nas Devica Marija, na katero se obračamo s tako lepim imenom Marija Pomagaj, nauči ljubiti in poslušati njenega Sina, Dobrega pastirja in naj nam tudi izprosi dovolj duhovnih poklicev.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Pripravila: AEF
Fotografije
