III. Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji

2822 Volja našega Očeta je, “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,3-4). “Do nas je velikodušen, ker noče, da bi se kdo pogubil” (2 Pt 3,9; prim. Mt 18,14). Njegova zapoved, ki na kratko povzema vse druge in nam pove vso njegovo voljo, je, da “ljubimo drug drugega, kakor nas je on ljubil” (Jn 13,34; prim. 1 Jn 3; 4; Lk 10,25-37).

2823 “Razodel nam je skrivnost svoje volje po blagohotnem načrtu, kakor si ga je bil vnaprej zastavil … da v Kristusu spet zedini v eni glavi vse … Zato smo bili vnaprej določeni po načrtu njega, ki vse uresničuje po sklepu svoje volje” (Ef 1,9-11). Na vso moč prosimo, da se ta blagohotni načrt v polnosti uresniči na zemlji, kakor je že uresničen v nebesih.

2824 V Kristusu in po njegovi človeški volji je bila Očetova volja popolnoma in enkrat za vselej izpolnjena. Ob svojem prihodu na ta svet je Jezus rekel: “Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo” (Heb 10,7; Ps 40,7). Samo Jezus more reči: “Vedno delam to, kar je všeč njemu” (Jn 8,29). V molitvi svojega smrtnega boja popolnoma privoli v to voljo: “Ne moja volja, temveč tvoja naj se zgodi” (Lk 22,42; prim. Jn 4,34; 5,30; 6,38). Zato je Jezus “daroval sam sebe za naše grehe … kakor je hotel Bog” (Gal 1,4). “V moči te volje smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej” (Heb 10,10).

2825 “Čeprav je bil (Jezus) Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, učil pokorščine” (Heb 10,10). Koliko bolj se je moramo učiti mi, ustvarjena bitja in grešniki, ki smo v njem postali posinovljeni otroci. Našega Očeta prosimo, naj našo voljo zedini z voljo svojega Sina, da bomo spolnjevali njegovo voljo, njegov načrt zveličavnega odrešenja za življenje sveta. Sami smo za to popolnoma nemočni, povezani z Jezusom in z močjo njegovega Svetega Duha pa mu moremo izročiti svojo voljo in se odločiti, da bomo izbrali to, kar je vedno izbiral njegov Sin: delati to, kar je všeč Očetu (prim. Jn 8,29):

Ko se oklenemo Kristusa, moremo postati z njim en duh in s tem izpolnjevati njegovo voljo; na ta način bo izpolnjena tako na zemlji kakor v nebesih (Origen, or. 26).

Pomislite, kako nas Jezus uči, naj bomo ponižni, ko nam daje videti, da naša krepost ni odvisna samo od našega prizadevanja, temveč od božje milosti. Tu vsakemu verniku, ki moli, naroča, naj to dela vesoljno za vso zemljo. Ne pravi namreč “Zgodi se tvoja volja” v meni ali v vas, “temveč po vsej zemlji”: da bi bila z nje pregnana zmota, da bi na njej zavladala resnica, da bi bila na njej uničena pregreha, da bi na njej spet vzcvetela krepost in bi zemlja ne bi bila več različna od nebes (sv. Janez Zlatousti, hom. in Mt 19,5).

2826 Po molitvi moremo “razpoznavati božjo voljo” (Rim 12,2; Ef 5,17) in dosegati “potrpežljivost, da jo izpolnimo” (Heb 10,36). Jezus nas uči, da pojde človek v nebeško kraljestvo ne z besedami, ampak tako, da “spolnjuje voljo svojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 7,21).

2827 Kdor spolnjuje božjo voljo, tega Bog usliši (prim. Jn 9,31; 1 Jn 5,14). Takšna je moč molitve Cerkve v imenu njenega Gospoda, predvsem v evharistiji; to je občestvo priprošnje skupaj s presveto božjo Materjo (prim. Lk 1,38.49) in z vsemi svetniki, ki so bili Gospodu “všeč”, ker so hoteli samo njegovo voljo:

Ne da bi ranili resnico, moremo besede “Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji” prevesti tudi s temile: kakor v našem Gospodu Jezusu Kristusu tako v Cerkvi; kakor v Ženinu, ki je izpolnil Očetovo voljo, tako v nevesti, ki se je z njim zaročila (sv. Avguštin, serm. Dom. 2,6,24